Za lepoto je treba potrpeti: paraziti namesto sladice

Opredeljevanje do lepote z različnimi vsebinami in ideali preči čas in prostor. To, kar velja za lepo, seveda ni ne absolutno ne nespremenljivo. Lepota si je in si nadeva različne obraze, ki pa so povezani z zgodovinskim obdobjem, kulturnim prostorom, družbenimi ozadji, razredom. Nemalokrat ti niso bili in niso prijazni do uporabnika, lahko so celo zelo boleči, pa tudi škodljivi za zdravje, tako v preteklosti kot tudi v sedanjosti. Ozrimo se k nekaterim, predvsem iz preteklosti.

Pudranje s svincem V srednjem veku so si ženske v Evropi kožo svetlile s pudrom iz krede in svinca. Bleda koža je bil zaželena, saj je bila znak bogastva. Čeprav zgodovina priča o še starejši uporabi svinčevega prahu, ki vodi vse do ličenja v starem Egiptu, je njegova uporaba postala še bolj priljubljena v času vladanja britanske kraljice Elizabete I. (1533–1603).

Za videz bele polti so uporabljali različne mešanice, belemu svincu so primešali kis. Za dodatni sijaj in belino kože so to premazali še z beljakom. Problematičen pri tej mešanici je bil svinec, ki je strupen. Na koži je puščal razjede, kar so prikrivali z novimi nanosi svinca. Ta je lahko povzročil tudi izpadanje las, neplodnost, v skrajnih primerih zastrupitve pa tudi odpoved organov, komo in smrt.

Med italijansko renesanso so prav tako za ličenje uporabljali svinčene barve. Takrat priljubljen puder za obraz je bil Aqua Toffana. Ime je nosil po singori Toffana, ki ga je izumila. Narejen je bil iz arzenika, zato je to ličilo spremljal nasvet, naj ga ženske uporabljalo le ob prisotnosti moža.

V 17. stoletju so po dolgi uporabi svinec končno prepoznali kot nevarno snov, v kozmetiki pa so ga zamenjale druge manj škodljive snovi, predvsem cinkov oksid.

Arzen za gladko kožo in lepši ten Arzen, sicer strupena snov, je imel v preteklosti svoje mesto tudi pri lepotičenju. V renesansi so si tako moški kot ženske nezaželene dlake po telesu odstranjevali s pomočjo doma narejenih depilacijskih krem, ki so vsebovale tudi to sestavino, saj je dlačice izžgala.

Prav tako je arzen nekoč veljal za sredstvo za izboljšanje tena.

Zategovanje do onemoglosti Steznik je bil več stoletij obvezen del ženske garderobe. Z njim je bilo mogoče doseči ravno držo in ozek pas. Zgodovina tega oblačila govori, da naj bi prvi kos, ki bi ga lahko poimenovali steznik, nastal že dva tisoč let pred našim štetjem.

Izraz "corset", s katerim so opisali trakast steznik, naj bi se prvič pojavil v 14. stoletju na francoskih tleh, dve stoletji pozneje pa je postal priljubljen po vsej Evropi. Na francoski dvor ga je vpeljala Katarina Medičejska, s tem pa je vsaj za nekaj časa postal obvezen del ženskega spodnjega perila.

Leta 1908 je francoski zdravnik Ludovic O'Follow v svoji knjigi Le Corset opozoril na nevarnosti nošenja steznika. Ta lahko ukrivi hrbtenico, spremeni postavitev notranjih organov, vpliva na položaj reber in otežuje dihanje. Francoski zdravnik je v začetku prejšnjega stoletja svoje ugotovitve podkrepil tudi z rentgenskimi posnetki, ki so pokazali posledice nošenja steznika na kosteh in organih.

Lasulje z vsiljivci Lasulje so še posebej v 18. stoletju postale eden od pomembnih znakov bogastva, ugleda in lepote, zato je veljalo, da morajo biti čim večje in razkošnejše. A težava pri tem je bila, da so isto nosili po več tednov in da jih niso prali, petične dame pa so si jih pritrjevale s prašičjo maščobo. Ta in druga v lasuljo ujeta umazanija je privlačila uši in druge žuželke, zato je postala vsakdanji modni pripomoček palčka za praskanje med goščo teh umetnih las.

Ker je bila čez noč lasulja vabljiva za podgane, tudi ni bilo redko, da so jih spravljali v kletke.

Paraziti namesto sladice V prizadevanju za vitko telo je 20. stoletje prineslo tudi idejo o dieti z zajedavcem – s trakuljo, ki se zaredi v človeškem črevesju. Veljalo je prepričanje, da bo gost v telesu zaužil nepotrebno zaužito hrano, na ta način pa prispeval k hujšanju. Tako so načrtno zaužili male trakulje ali pa si privoščili tableto z njenimi jajčeci. Ideja o hujšanju s parazitom v telesu, ki lahko doseže več kot 20 metrov v dolžino, pa glede na poročanja o posameznih primerih tudi v današnjem času očitno še ni čisto potihnila. In to kljub zavedanju, da trakulja lahko povzroči meningitis, božjast in demenco.

Volčja češnja za povečanje zenic Rastlina Atropa belladonna ali volčja češnja je zdravilo, omamno sredstvo in strup. V času italijanske renesanse so z namenom razširitve zenic to primešali kapljicam za oči, saj je takšen pogled veljal za privlačnega. A to ni bila tako dobra ideja, saj je bila takšna uporaba strupena, posledice pa so se lahko kazale v povišanem bitju srca in zamegljenem vidu, kar je lahko pripeljalo tudi do slepote.

A ne glede na svoje strupene lastnosti je Atropa belladonna po drugi strani tudi pogosto uporabljeno homeopatsko zdravilo za zdravljenje kroničnih glavobolov, visokega krvnega tlaka, epilepsije in drugega.

Prevezovanje stopal na Kitajskem Stopala so začeli povezovati v 10. stoletju, saj so majhna veljala za lepotni ideal. Manjša stopala ko je imela ženska, večja je bila možnost za poroko, je veljalo. Deklicam so zato med tretjim in štirinajstim letom starosti zlomili stopalo pri nartu in jim ga spodvili pod nogo. Prevezovanje stopal, zvijanje prstov in lomljenje je bil tako boleč in dolg proces, ki je sprva postal moden v višjem razredu, nato pa se razširil tudi navzdol po družbeni lestvici. Prakso so prepovedali šele v 20. stoletju.

Podaljševanje vratov je danes turistična atrakcija Dolg in tanek vrat ni redek znak lepote, a med najdaljšimi imajo zagotovo ženske iz ljudstva Karen, ki živijo v begunski vasi blizu meje med Tajsko in Mjanmarom. Obroče začnejo karenske deklice nositi že pri petih letih, z leti pa jih dodajajo. Zadnjega si nadenejo pred poroko. Odrasla ženska tako na vratu nosi več kot 20 bakrenih obročev, ki tehtajo od pet do sedem kilogramov. Z njihovim nošenjem se sicer ne podaljšuje vrat, temveč se zaradi teže obročev raven ključnice pomakne navzdol.

Obroče, čeprav veliko manj in ne za podaljševanje, temveč kot dodaten nakit, pa Karenčanke nosijo tudi pod koleni, lahko tudi na rokah. Ta kulturna lepotna praksa je v današnjem času postala ena od mjanmarskih turističnih atrakcij.

Prsi, ki lahko počijo Tudi današnji čas je prinesel veliko bolj ali manj bolečih lepotnih posegov. Svoje področje pri tem je vsekakor estetska kirurgija, s pomočjo katere se ženske spreminjajo po meri družbenih obrazcev lepega. Povečanje prsi s silikonskimi vsadki sega v 60. leta prejšnjega stoletja, ko naj bi prvič izvedli to operacijo. Priljubljenost v imenu doseganja velikih prsi pa se je le povečevala. Posledice takšnega lepotnega posega so lahko različne: vsadki se lahko obrnejo, lahko počijo, povzročajo bolečine ali občutljivost prsi. Prav tako rezultati operacije niso nujno zadovoljivi z estetskega vidika.