Pogovor z Valentinom Garavanijem

"O sebi vem vse, vendar sem bil malo presenečen, ko sem videl, kaj vse je pristalo v filmu ...", je s komaj opaznim nasmeškom nadaljeval slavni italijanski modni kreator. "Javnost lahko sedaj vidi tudi to, kakšen sem zasebno, jaz pa sem to dojel šele takrat, ko sem pogledal končni izdelek. Videl sem se med kričanjem in prepirom, ker sem bil pod pritiskom, pripravljal sem revijo in se nisem zavedal, da me kamera nenehno spremlja in snema." Film Matta Tyrnauerja pravzaprav ni biografska zgodba o Valentinu Garavaniju, ampak intimni pogled v zaprt svet modnega kreatorja, ki je že skoraj pol desetletja na samem vrhu svetovne mode. Film Valentina podrobno razgalja in ga prikazuje kot običajnega človeka z vsemi njegovimi strahovi, negotovostmi in razvadami.

Valentino je na pogovor prišel oblečen elegantno, kot bi tudi pričakovali od človeka, ki je sinonim za glamur, stil in eleganco v svetu mode: v svetlo rjavih usnjenih čevljih, belih hlačah, peščenem suknjiču in z odpeto sinjemodro srajco, pod katero je bilo videti še belo majico.

Čeprav ima že 77 let, Valentino še vedno izgleda odlično; poln je energije in delovnega elana. Že takoj na začetku smo ga vprašali, v čem je njegova skrivnost. "Skrivnost je v zadovoljstvu z lastnim življenjem, s tem, kar ste ostvarili, saj to prinaša duševni mir. Zelo pomembno je kaj in kako jeste, pa tudi šport. Jaz sem dober smučar. In seveda je pomembna tudi ljubezen, brez ljubezni ni ničesar ..."

Sliši se preprosto, a mnogi t.i. jet setterji, ki živijo podobno kot vi, izgorevajo precej prej ... Vem, kaj mislite, a za razliko od njih jaz ne pojem, ne kadim in se ne drogiram. Jaz sem kot duhovnik! (smeh) V sedemdesetih sem bil v New Yorku, ko je bilo to mesto središče umetnosti in zabave, alkohol in mamila pa so bila vsakdanji del scene, ki sem ji pripadal tudi sam, vendar nikoli nisem jemal drog ali pil alkohola. Od nekdaj sem pazil na svoje telo in zdravje.

Kariero ste začeli na začetku šestdesetih let, navdihovali pa so vas hollywoodski muzikali in glamur ... Muzikali so bili takrat najbolj glamurozni filmi, ki so prišli iz Hollywooda. Vsi modni oblikovalci so izdelovali čudovito obleko za Ginger Rogers in ostale zvezde tistega časa. Kot začetnika in nadobudnega mladega kreatorja me je ta bleščeči svet fasciniral in inspiriral, saj mi je bil pri srcu ravno ta element glamurja in elegance.

Ljubezen med vami in Hollywoodom traja tudi danes, mnoge zvezdnice nosijo vaše kreacije. To je moja sreča in veselje. Julia Roberts je nosila mojo obleko, ko je osvojila oskarja, Cate Blanchett je mojo kreacijo nosila na oskarjevskem rdečem tepihu – gre za tisto zračno rumeno obleko, če se spominjate. Tudi Gwyneth Paltrow in Halle Berry nosita moje obleke in še mnoge druge slavne igralke. Lahko sem srečen in ponosen, da obstajajo ženske, ki cenijo moje delo.

Ne le igralke, oblačili ste tudi Jackie Kennedy in princeso Diano ... Jackie Kennedy je tista, ki me je proslavila v Ameriki. Spoznal sem jo devet mesecev po smrti njenega moža in izrazila je željo, da vidi moje kolekcije. Od tistega trenutka dalje je hotela samo moje obleke, ki jih je nosila na raznih svečanostih. Tudi princesa Diana je ljubila moje obleke. Ona je bila ženska s stilom.

Kako to, da ste kameri dovolili vstop v vaš dom? Znano je namreč, da cenite svojo zasebnost. Režiser je za Vanity Fair napisal prečudovit tekst o mojem življenju in karieri, ki je vzbudil veliko zanimanja, zato mi je predlagal, da posnameva film. Pristal sem, saj bi lahko v filmu pokazali tudi tiste dele mojega življenja, o katerih ni mogel pisati. Na primer kako izdelujejo moje obleke, kako se pripravljamo na oblikovanje, karakterje ljudi, ki delajo z mano, potovanja, dogodke za odrom itd. Mnogo stvari v pisni obliki ne prikaže prave slike.

Če bi lahko, ali bi v svojem življenju in karieri kaj spremenli? Ne. Moje življenje je izpolnjeno s srečo in zadovoljstvom. Mediji in novinarji so bili prijazni do mene, vedno so lepo pisali o meni in o mojih kolekcijah. Bile so seveda tudi kritike, a vse ne more biti vedno le dobro. Pomembno je, da je šla moja kariera od začetka vedno navzgor, nikoli nazaj in zaradi tega sem močan in srečen. Osrečevala me je tudi ljubezen in podpora mojih klientov, ki so ljubili moje obleke in mi bili zvesti do konca.

Ali obstaja modno obdobje, ki vam je posebno všeč? Moja kariera se je začela v šestdesetih, oblikovalec pa sem bil že pred tem. Petdeseta mi niso bila nikoli všeč, štirideseta pa sem ljubil ravno tako kot šestdeseta. Krila so bila res prekratka, a ženska oblačila so bila lepe oblike. Tudi sedemdeseta sme imel rad – to je obdobje, ki je tudi v modi prineslo nekaj radikalnih sprememb, ki so jih hoteli kopirati še v devetdesetih, a jim to ni uspelo, saj to ni tako preprosto. Sovražil sem osemdeseta leta; bila so grozna. Pa tudi v devetdesetih ni bilo mnogo bolje.