Četrtek, 18. 9. 2014, 9.41
8 let, 7 mesecev
Kaj bi moda brez škotskega kara
Pri škotskem karu gre za prepletene navpične in vodoravne črte, pomembni pa so tudi različni odtenki barv, razmerje in kompozicija. Vzorec je že star, poznali pa naj bi ga že Rimljani in Grki. Danes ob karovzorcu najprej pomislimo na Škote, vzorec pa so sprejeli tudi za nacionalni simbol.
Škotski karo ali tartan ima kar nekaj različic, prve razlike pa so ustvarili lokalni proizvajalci, ki so svoje znamke ločevali z različnimi barvnimi odtenki in z debelino črt. Oblačila škotskih družin, klanov, so se tako razlikovala tudi v razmerju karovzorca, prebivalci pa so se po vzorcu tkanine ločevali tudi po regijah. Prve vzorce najdemo na volnenih tkaninah, čez čas pa se je prenesel tudi na druga oblačila, modne dodatke in celo na pohištvo.
Njegova zgodovina sega vsaj v konec 16. stoletja, ko je obsegal še polno dolžino in se nosil tudi čez rame ali kot kapuca. Manjši kilt se je razvil šele v začetku 18. stoletja, leta 1727 ga je oblikoval Anglež Thomas Rawlinson. Zanimivo, zanj se borijo tudi Irci, ki trdijo, da izhaja z njihovih krajev, nekaj podobnega pa so nosili že v Egiptu, Grčiji in Rimu.
Vsem znan škotski karo najdemo na številnih modnih kosih, brez karovzorca pa bi svoj čar izgubila tudi prestižna britanska modna znamka Burberry. Pri Burberryju so v dvajsetih letih prejšnjega stoletja karovzorec umestili v podloge slavnih plaščkov, ki so priljubljeni še danes, s tem vzorcem pa gredo za med tudi njihovi šali in torbice. V svet mode so tartan ponesli tudi punkerji – z britansko modno oblikovalko Vivienne Westwood na čelu. Ta se še vedno spogleduje s karovzorcem, še vedno pa se je drži vzdevek kraljica punka.