Diana Vreeland: Brez stila je človek nič.

Leta 1903 se rodila kot Diana Dalziel v družini pariške visoke družbe, ki je kmalu po začetku prve svetovne emigrirala v ZDA, v New York, kjer je deklica Diana obiskovala zasebne lekcije baletnega mojstra Fokina in ker je bila menda zelo nadarjena, je nastopila celo v Carnegie Hallu. Po poroki z enim od sinov iz bogate družine Vreeland je nekaj časa z možem in sinovoma živela v Parizu, kjer je spoznala Coco Chanel, predvsem pa v Londonu, kjer je delala v butiku s prestižnim spodnjim perilom. Njena stalna stranka je bila tudi Wallis Simpson. Po vrnitvi v New York je začela pisati kolumne za Harper's Bazaar z naslovom Why Don't You?. Ko je leta 1960 JFK postal ameriški predsednik, je Diana postala svetovalka Jackie Kennedy za oblačenje.

Imeti karizmo in dobro delati Urednica ameriškega Vogua je postala dve leti pozneje in na tem mestu ostala vse do leta 1971. Bila je ena tistih zagovornic mode in stila, ki je dovoljevala vse … Predvsem pa je menila, da je atraktivnejše, če je človek zanimiv kot pa lep, na kar današnje urednice Vogua precej pozabljajo, z izjemo donedavne urednice francoskega Vogua, Carine Roitfeld.

Vreelandova se je idealno zlila z mislimi in delovanjem newyorške umetniške scene, tako tiste z Union Squara, Warholovo Factory ali s kapricami bostonskih bogatašev, imetnikov t. i. old money, ki so kraljevali na Manhattnu. Odkrila je Lauren Bacall, Edie Sedgwick, še preden je pred njo pokleknil Warhol. In se vanjo zaljubil Dylan. Da bo oko zadovoljno, mora potovati Ker je bila rojena vodja in v tem nič kaj prevzetna, samo boleče odkritosrčna, so jo seveda bogaboječi lastniki Conde Nast, ustanovitelji Vogua, čez nekaj let odpustili. Zato je sprejela službo v Metropolitanskem muzeju moderne umetnosti, kjer je v dobrih desetih letih pripravila kar dvanajst razstav.

Vse na njej je bilo dolgo: podolgovat obraz, dolg rimski nos, dolge roke in prsti, dolge in koščene noge. In dolg jezik. Njene kolumne, pa tudi opazke in refleksije na račun družbe in posameznikov, predvsem slavnih in bogatih iz sveta šov biznisa, pa tudi politike in takrat še magnatov industrije, so postali del newyorške urbane legende. Nekaj jih je mogoče prebrati v duhovito pikri, tudi na lasten račun, avtobiografiji z naslovom D.V. ali videti v dokumentarcu The Eye Has To Travel, delo njene vnukinje Lise Immordino Vreeland, ki je precej uspeha požel na lanskih filmskih festivalih …

"Stil je vse. Stil je način življenja. Brez njega je človek nič." Zakaj se je tako neizbrisno zapisala v zgodovino ameriške družbe? Predvsem zato, ker je bila kot ustvarjalka stilov, trendov in načina razmišljanja o oblekah, oblačenju in obnašanju brezkompromisna in inovativna. Ustvarjala je modo, predvsem pa skozi način svojega urednikovanja Vogua bralkam razlagala, kako in kaj živeti. Kako se obleči. Kaj govoriti in česa ne.

Na avdio- in videoposnetkih intervjujev, predvsem pa v avtobiografiji govori v svoji značilni mešanici londonsko-newyorškega naglasa in, lahko bi rekli, v izbrani visoki angleščini, a obenem je imela Vreelandova zelo šarmantno lastnost, da je med leporečje vrinila kakšno sočno kletvico, ob kateri bi zardel marsikateri pristaniški klatež.

Ko so jo nekoč vprašali, kaj meni o svojem uspehu in vplivu, je dejala, da je dober urednik tisti, ki bralcem ponudi tisto, za kar sploh ne vedo, da si želijo … "Imela sem natančno vizijo o tem, da jih moramo kar naprej presenečati … Z dobrimi vestmi, seveda. Odlično estetsko zapakiranimi."

Pri njej nikdar ni šlo samo za obleke. Šlo je za to, kakšno življenje človek živi v obleki, ki si jo nadene.