Živa Lopatič: S svojimi nakupi podpiramo izkoriščanje delovne sile in uničevanje okolja

Če imamo to možnost, se najprej odločimo za lokalne izdelke, šele nato za tiste iz sistema pravične trgovine, poudarja Živa Lopatič.

Pogovarjava se ob skodelici prve slovenske pravične kave, ki jo pražite pri nas.
Če smo natančni, gre za prvi slovenski proizvod pravične trgovine, ki je precej razširjen. Pred našo kavo so namreč obstajale že igrače – te so bile narejene iz blaga iz sistema pravične trgovine in polnjene z ajdovimi otrobi. Sem in tja se pojavi kakšen slovenski izdelek, ki je del pravične trgovine, vendar ti niso zelo razširjeni.

V Zadrugi Buna se niste ustavili pri kavi.
S kavo smo začeli, nadaljevali s karitejevim maslom, zdaj pa smo se lotili še skupinskega naročanja oblačil iz pravične trgovine. Skozi različna sodelovanja razvijamo še druge proizvode, kot na primer nosilko za vodo in peresnice. Idejne zasnove zanje so naredili dijaki iz gimnazije Ptuj, izdelali so jih v Burkina Fasu, prodajamo pa jih v Sloveniji.

Zakaj jih izdelati v Afriki, če je eno od načel pravične trgovine poudarjanje pomena lokalne pridelave in tudi skrb za okolje, kamor transportne poti izdelkov zagotovo ne spadajo?
Izdelka sta narejena iz bombaža, Burkina Faso pa je ena od večjih proizvajalk bombaža. Eno od izhodišč pravične trgovine je namreč tudi zavzemanje za to, da bi pridelovalci surovin čim več iz njih tudi izdelali.

"Pridelava kakava je izjemno obremenjena z otroškim delom. Kar 2,15 milijona otrok je zasužnjenih na plantažah v Gani in Slonokoščeni obali. Od tam prihaja 90 odstotkov kakava, ki ga v Evropi uporabimo za izdelavo čokolade. Torej je verjetnost, da jemo kakav, ki so ga pridelali otroci, zelo visoka."

Zakaj je pravična trgovina tako potrebna?
Veliko surovin in živil, ki jih uporabljamo v vsakdanjem življenju, kot na primer kava, riž in bombaž, se ne pridobiva pri nas, temveč v tretjem svetu. Od tam jih uvažamo, tu predelamo, jim dodamo vrednost in jih nato kot končne izdelke drago prodajamo. Pri tem pa proizvajalci surovin, ki so na koncu te verige, za svoje delo dobijo zelo majhno plačilo, s katerim lahko le životarijo.

Zgovoren primer tega je čokolada, ki je praktično ne moremo kupiti, ne da bi bila narejena v Evropi. To pa zato, ker carinske stopnje kakava naraščajo glede na to, koliko je proizvod predelan. Če v Evropo uvoziš surov kakav, ker pri nas ne raste, zanj velja nična carinska stopnja. Čim je ta predelan v kakavovo maslo in prah, je carinska stopnja osemodstotna. Za uvoz čokolade pa se carinska stopnja dviga od 34 odstotkov naprej. Tudi čokolade velikih ameriških korporacij so narejene v Evropi. Pri čemer pa v državah, ki so največje pridelovalke kakava, kot sta Gana in Slonokoščena obala, večina ljudi, ki dela na plantažah, niti ne ve, zakaj se ta uporablja. Interes korporacij je, da so proizvajalci nevedni, enako kot velja za porabnike. Podobna zgodba kot s čokolado velja tudi za kavo, pametne telefone …

V ozadju čokolade je v veliko primerih tudi otroško delo.
Pridelava kakava je izjemno obremenjena z otroškim delom. Kar 2,15 milijona otrok je zasužnjenih na plantažah v Gani in Slonokoščeni obali. Od tam prihaja 90 odstotkov kakava, ki ga v Evropi uporabimo za izdelavo čokolade. Torej je verjetnost, da jemo kakav, ki so ga pridelali otroci, zelo visoka.

"Namen gibanja pravične trgovine je opozarjanje na nepravilnosti, ki se dogajajo prav v mednarodni trgovini."

Lokalna zakonodaja v teh državah naj bi sicer preprečevala otroško delo, pa vendar se zaradi velike stopnje revščine to vseeno dogaja.
Tako je. S kakavom se tako kot s preostalimi surovinami trguje na borzi, njegova cena pa zadnjih 20 let neprestano pada. Nihanja na borzi so velika, a trend je padajoč, kar pomeni, da proizvajalci za tono kakava dobijo vedno manj. Zato so se primorani zateči k cenejši delovni sili. Pred časom je bila celo velika kampanja, s katero so opozarjali, da bo zmanjkalo kakava, vendar ne zato, ker plantaže ne bi obrodile, temveč ker se njegovo gojenje preprosto ne obrestuje več. Ljudje se za ta posel ne odločajo več.

S svojimi grižljaji ugodja tako podpiramo nepravični sistem proizvodnje.
Čokolada je luksuz. Toliko, kot je pojemo in za tako nizko ceno, kot jo kupujemo, je ne bi smeli. Kakovostna čokolada je narejena iz sladkorja in kakava, vse drugo so le ponaredki. Čokolada je tako poceni, ker vedno večkrat kakavovo maslo zamenjujejo z drugimi oblikami maščobe, kot na primer z mlečno, dodajajo emulgatorje, ki so nezdravi, in marsikaj drugega. Kakovostne čokolade so tako že v osnovi dražje. In če želimo kupovati takšno, bi bilo dobro še, če bi vedeli, od kod prihajajo njene sestavine. Torej, da izvor oz. nastanek ni povezan z nikakršnim izkoriščanjem, niti ljudi niti okolja.

Kakšno je s tega stališča zakulisje tropskega sadja?
Tudi pri tem se srečujejo z enakimi težavami kot pri kavi, sladkorju in kakavu. Torej z izkoriščanjem delovne sile in okolja. Zaradi monokulturnih plantaž, ki niso dobre za nikogar in ki zahtevajo veliko količino uporabe pesticidov, se krči tropski gozd.

Kaj je etično porabništvo?

To, da gredo banane k nam na pot nezrele, pravite, da niti ni taka težava.
Tako je, saj te sadeže, medtem ko rastejo, škropijo z veliko količino pesticidov. 95 odstotkov banan, ki jih pojemo, je sorte cavendish in prihaja z monokulturnih plantaž. To pomeni, da je ta zelo vabljiva za škodljivce. Obstajata dve metodi, kako jih pred njimi zaščititi. Ena je ta, da jih ovijejo v vreče, prepojene s strupenimi snovmi. Druga pa je, da na plantaže zlivajo pesticide kar z letali. Na tak način pa gre v okolje kar 60 odstotkov strupov. Sadje, ki ga nezrelega poberejo, nato zori v zorilnicah s pomočjo etilnega plina. To je ena stran banan. Druga zadeva delavce, ki za svoje monotono delo na plantažah dobijo slabo plačilo, hkrati pa je to še zdravju škodljivo. Sadeže namreč obirajo brez zaščitne opreme.

Kaj so zagotovila, da je izdelek resnično pravičen?
Certifikat fair trade oz. pravična trgovina označuje zeleno-beli možic. Ta ima ob certifikatu fair + najbolj stroge kriterije. Sicer obstajajo še Rainforest Alliance in UUT, ki je bolj usmerjen k okoljskim vprašanjem kot pa k socialnim in ekonomskim pravicam.

"S svojimi nakupi podpiramo določene vrednote. Verjamem, da si želimo, da ne bi bilo izkoriščanja in da ne bi škodovali okolju."

In ob teh oznakah smo lahko prepričani, da so delavci dobili pravično plačilo?
Omenjenima oznakama za pravično trgovino lahko zaupamo, da so delavci dobili pravično plačilo. Je pa res, da tudi na tem področju prihaja do razkola. In sicer, stare pravične trgovine, ki so ustanovile tudi tovrstno svetovno organizacijo, se zavzemajo za to, da bi morala biti celotna veriga pravična – od proizvajalca do končnega uporabnika. Istočasno pa si svetovna pravična organizacija želi, da bi bilo čim več sestavin, ki so pridobljene po teh načelih, vključenih v čim več proizvodov. Pri tem lahko pridejo na račun velike korporacije, ki v svoje izdelke vključujejo surovine pravične trgovine, na ta način pa pospešujejo prodajo izdelkov in si perejo ime.

Ponujanje pravične kave na črpalkah OMV je tako mogoče razumeti prav v tem smislu, da je to lahko prodajna niša. Lahko hkrati to vseeno kaže tudi na to, da gre za načelo, ki do določene mere kljub vsemu počasi in omejeno vstopa v mainstream?
Glede tega smo vedno v precepu: naj te dejavnosti podpremo ali ne? Vendar menim, da je dobro, da je čim več surovin iz pravične trgovine tudi v izdelkih korporacij, ker samo na ta način bodo ta načela resnično zaživela. Je pa namen gibanja pravične trgovine opozarjanje na nepravilnosti, ki se dogajajo prav v mednarodni trgovini. Naš dolgoročni cilj je, da pravična trgovina v prihodnje ne bi bila več potrebna. Da bi se sistem tako spremenil, da opozarjanje na nepravilnosti ne bi bilo več potrebno.

Kaj je kriterij pravičnega plačila za delo in surovine?
Kar zadeva na primer kakav, kavo in druge surovine, s katerimi trgujejo na borzi, v sistemu pravične trgovine obstaja minimalna odkupna cena. Ta je določena na svetovni ravni in je višja od proizvodnih stroškov. Proizvajalci so lahko mirni, da bodo to vedno tudi dobili. Če naraste cena na borzi, naraste tudi v odkupu. Poleg tega pravična trgovina plačuje še socialne premije, kar znaša med tremi in petimi odstotki na odkupno ceno. Potem pa, če ima izdelek še ekološki certifikat, še ekološko premijo. Obstaja tudi kakovostna premija.

"Večina nas je prepričana, da si za svoje delo zaslužimo pravično plačilo, istočasno pa pričakujemo, da nam pripadajo oblačila, ki jih lahko kupimo za 15 evrov."

Kako je z nepravičnostjo domače trgovine?
V Sloveniji je zakonodaja še vedno relativno ustrezna na način, da se takšne nepravilnosti naj ne bi dogajale. Čeprav vemo, da je teh vedno več. Delodajalci iščejo razne načine, kako delavce plačati čim manj in jih čim manj zaščiti. Vse več je pritiskov na proizvajalce, da znižujejo cene. Vedno več delavcev je izkoriščanih, kar pomeni, da delajo v neprimernih delovnih pogojih in so slabo plačani za opravljeno delo. Imamo tudi velike težave s prekarizacijo.

Vse to pa je posledica tudi tega, da to, kar s svojimi nakupi podpiramo, v tem primeru dogajanje v državah tretjega sveta, počasi prihaja nazaj k nam. Če se proti temu ne bomo bojevali v državah tretjega sveta, bo pri nas še hitreje. Delovne pogoje sem že omenila, kot porabniki pa tudi nismo več pripravljeni plačati pravične cene. To pomeni, da so vanjo vključeni vsi stroški proizvodnje. To pomeni vse dodatke za delo in podobno. Večina nas je prepričana, da si za svoje delo zaslužimo pravično plačilo, istočasno pa pričakujemo, da nam pripadajo oblačila, ki jih lahko kupimo za 15 evrov.

"Ljudje s svojimi nakupi podpiramo, da dogajanje v državah tretjega sveta počasi prihaja nazaj k nam. Če se proti temu ne bomo bojevali v državah tretjega sveta, bo pri nas še hitreje. Delovne pogoje sem že omenila, kot porabniki pa tudi nismo več pripravljeni plačati pravične cene."

Vendar gre za verigo, če nimaš kupne moči, je težko kupovati izdelke pravične trgovine.
Res je. Vendar si tudi tisti, ki so primerno plačani, dovolijo kupovati nepravične izdelke. To, kar prodajamo v pravični trgovini, kot je kava in podobno, pa tako ali tako predstavlja luksuz. Nič od tega življenjsko ne potrebujemo. To, kar pa, je proizvedeno lokalno. Izgovorov torej ni.

Če na primer govorimo o oblačilih, za katera nimamo sredstev za nakup v pravični trgovini, se lahko odločimo za trgovino z rabljenim blagom ali izmenjavo. Oblačil je v obtoku veliko več, kot jih resnično potrebujemo. Na leto jih na svetu za sedem milijard ljudi nastane 80 milijard. To je neobičajno visoka številka, ki je nepotrebna. Nekdo to zelo drago plača s svojim zdravjem in življenjem, narava pa z uničenjem.

Ko govorimo o pravični trgovini, najprej pomislimo na proizvodni sektor, vendar bi ta v današnjih okoliščinah in pri nas na neki način lahko posegla tudi na področje intelektualnega in ustvarjalnega dela, problematizirala prekariat.
V tujini posega tudi na ta področja. Zato se je iz osnovnega certifikata za pravično trgovino razvil fair +, ki ga je razvila nemška organizacija GEPA. V okviru tega zahtevajo, da so vsi vključeni v proces tudi pravično plačani. Torej ne samo proizvajalci v državah tretjega sveta, temveč vsi, ki v procesu do uporabnika sodelujejo, vključno s prodajalci v trgovinskih verigah. Prav tako zahtevajo, da se skrbi za ohranjanje okolja posvečajo tudi v Evropi. Zato je na primer nujna uporaba ekoloških embalaž. Veliko bolj spremljajo celotni proces, kar je želja gibanja pravične trgovine tudi v Sloveniji. Se pravi popolna preglednost.

"Interes korporacij je, da so proizvajalci nevedni, enako kot velja za porabnike."

Eno od vaših sporočil pa je, da veliko odgovornost nosimo tudi porabniki.
S svojim denarjem, ki ga zapravimo, soustvarjamo svet, v katerem živimo. Če ne drugega, je naša moč ta, da s svojim nakupom nekaj podpremo oz. se nečemu odpovemo, ker se s tem ne strinjamo. Na ta način ustvarjamo pritisk, da se stvari spreminjajo. Na ta način se je pravična trgovina vsaj v tujini že zelo razširila. V Veliki Britaniji lahko kupiš praktično že vse izdelke iz pravične trgovine.

Vendar pa hkrati res tudi to, da si večina od nas te odgovornosti niti ne želi in jo odlaga na politike ali korporacije. Najlažje je reči, da se mora s tem ukvarjati nekdo drug in da sami za to nimamo časa. Ne nazadnje pa zapravljamo svoj denar, ki smo ga težko zaslužili. S svojimi nakupi podpiramo določene vrednote. Verjamem, da si želimo, da ne bi bilo izkoriščanja in da ne bi škodovali okolju.

Kako pri nas živimo le s stvarmi in živili iz pravična trgovine?
V bistvu ne. Izdelki pravične trgovine, ki jih dobimo pri nas, so večinoma iz surovin iz tretjega sveta. Ob boku teh vedno obstajajo tudi lokalni proizvodi. Zato se najprej, če imamo to možnost, odločimo za lokalne, šele nato za tiste iz sistema pravične trgovine.

Vedno pa je dobro, da sledimo temu, kdo je nekaj izdelal in na kakšen način je pridelano. Bilo bi dobro, če bi se to preneslo na vse, kar je narejeno in kupljeno v Sloveniji. Gre torej za nabiranje informacij, ki nam jih velike verige praviloma ne želijo posredovati. Iz tega vidika bodo vedno imeli prednost manjši proizvajalci in prodajalci, mi kot uporabniki, kot že omenjeni, pa imamo odgovornost.

"Oblačil je v obtoku veliko več, kot jih resnično potrebujemo. Na leto jih na svetu za sedem milijard ljudi nastane 80 milijard. To je neobičajnoo visoka številka, ki je nepotrebna. Nekdo to zelo drago plača s svojim zdravjem in življenjem, narava pa z uničenjem."

Odločitev za etično potrošništvo pa v današnjih okoliščinah zahteva temeljito spremembo načina življenja in nakupovalnih navad, kar zahteva svoj čas.
Zagotovo to ni nekaj, kar spremeniš z danes na jutri. Način življenja spreminjaš postopoma. Mogoče najprej začneš piti drugačno kavo, jesti drugačno čokolado. Nato odpreš omare in vidiš, da imaš dovolj oblačil ter teh zato več ne kupuješ več. Ali pa izbereš tiste, ki so drugače narejena. Obstajajo vedno tudi navade, ki jih težko spremeniš, a se teh za nekaj časa ne lotevaš. Čez to šolo smo že šli, ko smo se začeli že bolj kakovostno prehranjevati. So pa to vsekakor procesi. Vendar je informacij o tem danes že dovolj.

Če se še vrneva k oblačilom. Je alarm, da ne gre za pravičen izdelek, že cena? Torej, da so poceni?
Pri oblačilih je alarm lahko že to, da je oblačilo. Če lahko trdimo pri hrani, da je dražja tudi bolj kakovostna, to v tem primeru ne velja. To pa zato, ker plačujemo blagovne znamke in modne ustvarjalce. Cena tako ni zagotovilo, da je bil kos narejen bolj kakovostno in pravično. Je pa tudi dejstvo, da kakovostna in pravična oblačila ne morejo biti poceni. Pri majici, ki stane pet evrov, je nekdo plačal razliko do 20 evrov. In to s slabimi delovnimi okolji in uničevanjem okolja. Ko kupujemo poceni oblačila, najbolj prinašamo okoli sami sebe.

Temne plati gojenja banan so izkoriščanje delovne sile na plantažah in velika uporaba pesticidov, poudarja Živa Lopatič.

Ta zgodba pa se začne na primer že pri bombažu.
Bombaž je izjemno obremenjen s kemikalijami. Večino pesticidov za zaščito pred škodljivci zlijejo prav nanj. Prav tako je v fazi njegove pridelave vključenega veliko otroškega dela. V ZDA, kjer prav tako pridelujejo bombaž, namreč kmetje dobivajo visoke subvencije, zaradi česar je nato na svetovnem trgu cena te surovine praktično nič. S tem nato pri prodaji tekmujejo Uzbekistan, Indija in druge države, ki zato, da so sploh lahko konkurenčne, v njegovo proizvodnjo vključujejo najcenejšo delovno silo, in to so otroci.

Ko gre bombaž v predelavo, je s kemikalijami obremenjen že drugič, in sicer z barvanjem. Tudi v to fazo pa so kot delovna sila vključeni otroci in še drugi  premalo plačani ter nezaščiteni delavci. Prav tako pa je na udaru tudi okolje. Pri bombažnih oblačilih bi nas poleg etike in odgovornosti do okolja moralo skrbeti še naše zdravje. Ko ta oblačila oblečemo, gre skozi kožo v naše telo velik odstotek strupenih snovi.

"Naš dolgoročni cilj je, da pravična trgovina v prihodnje ne bi bila več potrebna. Da bi se sistem tako spremenil, da ne bi bilo več treba opozarjati na nepravilnosti."

So izdelki pravične trgovine v večini tudi ekološki?
50 odstotkov izdelkov na svetu s certifikatom pravične trgovine ima tudi ekološkega. Vsi izdelki, narejeni v okviru tega sistema, pa morajo upoštevati okoljske standarde.

Tri muhe so v Sloveniji že 12 let. Kakšne premike na tej ravni opažate?
Kar zadeva pravično trgovino v Sloveniji, se okoliščine zelo spreminjajo. Ko so jo odprli, je bila država še v dobi razcveta. Tako so ljudje na začetku prihajali zato, da so "pomagali" proizvajalcem iz tretjega sveta. O tem danes ne želimo razpravljati, niti to nikoli ni bil namen pravične trgovine, saj je njen cilj, da z državami v razvoju sodeluje na način razvoja. Pravično plačilo je tako ali tako osnova v katerikoli državi, hkrati pa ravno to proizvajalcem omogoča neodvisnost, da ne potrebujejo nobene pomoči. Pravična trgovina seveda ni humanitarna organizacija, stvari se loteva na dolgi rok. In kot vidimo, bo vedno bolj morala poseči ne le v države v razvoju, temveč tudi v t. i. razvite države.