"Zdelo se mi je, da bom slab igralec"

Se spomnite svojih prvih stikov s svetom kulture? Izhajam iz preproste delovne družine. Spomnim se, da starši doma niti niso veliko brali, medtem ko sem se sam z literaturo srečal že zelo zgodaj. Katero knjigo ste najprej prebrali? Še preden sem začel obiskovati osnovno šolo, sem prebiral Kekca in Buratina, ki je pravzaprav ruska različica Ostržka. Kako vas je pot od knjig privedla do igre, igralstva? Med drugo svetovno vojno sva z mamo živela v Mariboru, kjer takrat sploh ni bilo gledališča. Potem pa se je zasukalo drugače. V gimnazijskih časih sem že imel abonma v Operi in Drami in to me je pritegnilo. Je pa res, da sem vedno stremel k temu, da bi postal pisatelj. Na igralsko akademijo sem šel pravzaprav zato, da bi imel čas za pisanje. Zdelo se mi je, da bom bolj slab igralec in boljši pisec (ne pa pisatelj). Pa vendar ste širši javnosti bolj znani po svojih igralskih veščinah. Vaše najprepoznavnejše vloge v filmih Cvetje v jeseni, Moj ata, socialistični kulak in znameniti Bedanec v Kekčevih ukanah poznamo, katera pa je tista, ki je od vas zahtevala največjo spremembo tako v mentalnem kot fizičnem smislu? Ena mojih najzahtevnejših in najzanimivejših vlog je vloga v televizijskem filmu Nori malar, ki opisuje življenjsko pot slikarja Jožeta Petkovška. Kako redno danes spremljate domače gledališče? Še vedno zahajate na premiere? Še vedno redno hodim v ljubljansko Dramo. Podarili so mi abonma, tako da si dejansko ogledam večino predstav. Naslova zadnje pa se žal ne spomnim. Napisali ste sedem biografskih del, od obujanja otroških spominov v Spominjarijah do vpogleda v igralski svet s knjigama Igralci in Igralke. Je še kak drobec vašega življenja, ki bi si še zaslužil omembo v knjigi? Težko rečem, dejstvo pa je, da trenutno pisateljsko mirujem. Kot bralec pa zagotovo ne. Katera knjiga je trenutno na vaši nočni omarici? Ravnokar berem najnovejšo knjigo Milana Dekleve, Svoboda belega gumba.