SiolNET. Trendi Kultura
0,75

termometer

  • Messenger
  • Messenger

V trezorjih: rokopisna zakladnica v Narodni univerzitetni knjižnici

0,75

termometer

Skoraj vse, kar je povezano z literaturo tukajšnjega kulturnega prostora, je v obliki rokopisov, fotografij in osebnih dokumentov mogoče najti v rokopisni zbirki Narodne univerzitetne knjižnice. V zadnjem času se področja in nabor gradiva, ki ga hranijo, tudi širijo.

V teh dneh so dobili novo donacijo osebnega arhiva slikarja Florisa Oblaka, gre predvsem za dnevnike, ob našem prihodu pove vodja Zbirke rokopisov, redkih in starih tiskov Narodne in univerzitetne knjižnice (NUK) Marijan Rupert. Gradivo iz zbirke je na razpolago predvsem za znanstvene in študijske namene.

Prav donacije pa so osnovni vir pridobivanja rokopisov in drugih dokumentov, povezanih z življenjem in delom slovenskih književnikov, jezikoslovcev in humanistov, še pojasni vodja zbirke.

Trezor slovenske literarne, jezikovne in (delno tudi) humanistične zgodovine v Narodni univerzitetni knjižnici, kjer so dela hranjena na 20 stopinjah, med 45- in 50-odstotni vlažnosti ter v temi. Najstarejše delo v zbirki oziroma nasploh v Sloveniji sega približno 1.200 let nazaj. Gre za spis Gregorja Velikega iz prve polovice devetega stoletja. Trezor slovenske literarne, jezikovne in (delno tudi) humanistične zgodovine v Narodni univerzitetni knjižnici, kjer so dela hranjena na 20 stopinjah, med 45- in 50-odstotni vlažnosti ter v temi. Najstarejše delo v zbirki oziroma nasploh v Sloveniji sega približno 1.200 let nazaj. Gre za spis Gregorja Velikega iz prve polovice devetega stoletja.

V tujini trg, pri nas zavest

Za razliko od tujine, kjer je tudi na tem področju močno razvit trg, "imamo resnično srečo, da je v Sloveniji visoka zavest o kulturni dediščini na tem področju. Tako večinoma gradiva dobimo v dar. Včasih so nam ga podarjali šele po smrti avtorja, v zadnjem času pa je veliko shranjenega pri nas že od živečih avtorjev".

Tako so v depojih že sistematizirani arhivi Cirila Zlobca, Janija Virka, Svetlane Makarovič, Brede Smolnikar, Jožeta Snoja, Borisa Pahorja in mnogih drugih. Od tržaškega pisatelja hranijo tudi zlati prstan, njegovo vlogo Rupert vidi v literarnem muzeju, ki bi nekoč lahko nastal v nacionalni knjižnici. Vsaj takšne so vizije in želje, konkretnejših načrtov sicer v zvezi s tem še ni.  

Kot poudarja vodja Zbirke rokopisov, starih in redkih tiskov v NUK Marijan Rupert, imamo pri nas srečo, da obstaja visoka zavest o pomenu tovrstne kulturne dediščine, kar se izraža v obliki donacij gradiva nacionalni knjižnici. Kot poudarja vodja Zbirke rokopisov, starih in redkih tiskov v NUK Marijan Rupert, imamo pri nas srečo, da obstaja visoka zavest o pomenu tovrstne kulturne dediščine, kar se izraža v obliki donacij gradiva nacionalni knjižnici.

Arhivsko gradivo kot časovni stroj

Zaradi podrobne katalogizacije na obdelavo čaka še veliko gradiva, na primer tudi rokopisi in fotografije pesnika, pisatelja in igralca Ivana Volariča Fea. Posnetki, ki segajo v 70. in 80. leta prejšnjega stoletja, so pravi časovni stroj.

Iz osebnega arhiva pesnika, pisatelja in igralca Ivana Volariča Fea, ki ga hranijo v NUK. Na fotografiji je z glasbenikom Markom Brecljem. Iz osebnega arhiva pesnika, pisatelja in igralca Ivana Volariča Fea, ki ga hranijo v NUK. Na fotografiji je z glasbenikom Markom Brecljem.

Bogata je zbirka pesnice in igralke Mile Kačič, ki zajema vse od njenih rokopisov, pisem do pesniških beležnic, v katerih je ob datumu zapisana tudi točna ura nastanka pesmi, pa naj bo to nekaj čez dve zjutraj ali ob štirih popoldne.

Hranijo tudi njene družinske fotografije, osebne dokumente, pa tudi portret njene velike ljubezni, kiparja Jakopa Savinška, ki je do njene smrti visel nad posteljo.

"Potrdila o šolanju, spričevala, delavske knjižnice, to so pomembni podatki o osebi. Od tega, kaj je študirala, pri katerem profesorju, znane so na primer letnice," pomen zbranega predstavi Marijan Rupert.

Bogata je zbirka pesnice in igralke Mile Kačič, ki zajema vse od njenih beležnic, fotografij do osebnih dokumentov. Bogata je zbirka pesnice in igralke Mile Kačič, ki zajema vse od njenih beležnic, fotografij do osebnih dokumentov.

Prav to gradivo pa je bilo pomembno pri nastanku intimne razstave, ki sta jo v NUK pred štirimi leti ob stoletnici pesničinega rojstva zasnovala Marijan Rupert in Samo Kristan.

Potrdila o šolanju, spričevala, delavske knjižnice, korespodence, beležnice so pomemben del podatkov o življenju in delu avtorja. Potrdila o šolanju, spričevala, delavske knjižnice, korespodence, beležnice so pomemben del podatkov o življenju in delu avtorja.

Korak v intimo avtorja

Ob pregledovanju beležnic, dnevnikov in pisem kot virov dodatnega vpogleda v čustveno in miselno krajino avtorjev se pojavijo večkrat zastavljena vprašanja o meji vstopanja v intimo posameznika, o prisvajanju le-te in o razkrivanjih, ki se lahko zgodijo po smrti. 

"Pri teh raziskavah imamo več dilem. Nekaj je to, kar je pisatelj zavestno zapustil za sabo, nekaj pa, kar lahko o njegovem življenju odkrijemo še po njegovi smrti. Pri tem večkrat navedem Kafko, ki je svojega najboljšega prijatelja Maxa Broda prosil, da zažge vso njegovo rokopisno zapuščino. Na srečo se to ni zgodilo, ker bi v tem primeru velik del njegovega opusa izgubili," pravi Marijan Rupert. Nasprotno pa je bilo na primer pri Lordu Byronu, ko so njegovi prijatelji po smrti avtorja zažgali vse njegove dnevnike.

V NUK so na željo sorodnikov dnevniki pesnika in prevajalca Janeza Menarta v klavzuri do decembra 2040. V NUK so na željo sorodnikov dnevniki pesnika in prevajalca Janeza Menarta v klavzuri do decembra 2040.

Zgodovina v teh primerih tako pozna različne odločitve in dejanja, svoje odgovore na to pa ima tudi stroka. "Avtor ima priložnost, da iz svojega arhiva izloči tisto, za kar ne želi, da bi prišlo v javnost. Ob čemer pa imamo v arhivih še instrument klavzure. V dogovoru z avtorji ali njegovimi dediči del arhiva odpremo šele po določenem času po smrti." Tako je na primer do decembra 2040 zaprt del gradiva pesnika in prevajalca Janeza Menarta. Na policah v NUK je ta del zbirke avtorja označen z rdečimi trakovi.

Pisma so lahko pomembni pričevalci kulturne zgodovine. "Če ne bi imeli korespondenc Cankarja (na fotografiji) ali Prešerna, marsičesa o njunem življenju in ustvarjanju ne bi vedeli," poudarja Marijan Rupert. Pisma so lahko pomembni pričevalci kulturne zgodovine. "Če ne bi imeli korespondenc Cankarja (na fotografiji) ali Prešerna, marsičesa o njunem življenju in ustvarjanju ne bi vedeli," poudarja Marijan Rupert.

Skromnost je lahko uničujoča za zgodovino

V odnosu do osebnega gradiva pa na izbris zgodovine lahko vpliva tudi zadržanost. "Ko se pogovarjam s pisatelji in jim rečem, da upam, da spravljajo tudi svojo elektronsko pošto, pogosto dobim odgovor, da zakaj pa bi koga to zanimalo. Velikokrat namreč gledamo na stvari, ki se nam dogajajo, kot na bežne in nepomembne. Vendar, če ne bi imeli korespondenc Cankarja ali Prešerna, marsičesa o njunem življenju in ustvarjanju ne bi vedeli."

Že vnaprej se je namreč treba zavedati, da so lahko ti elementi nekoč del kulturne zgodovine. Vendar je pri tem velikokrat na delu prav skromnost, kažejo izkušnje Ruperta. Selekcija je vedno mogoča, izgubljeno gradivo pa lahko predstavlja veliko škodo.

Zbirka rokopisov in tiskov NUK je namenjena predvsem strokovni javnosti od literarnih zgodovinarjev do drugih raziskovalcev, ki to gradivo potrebujejo. Zbirka rokopisov in tiskov NUK je namenjena predvsem strokovni javnosti od literarnih zgodovinarjev do drugih raziskovalcev, ki to gradivo potrebujejo.

Prav tako so pisma in drugi tovrstni dokumenti lahko tudi eden od virov vpogleda v družbeno resničnost določenega obdobja. Za študije spolov so na primer, tako Rupert, zanimiva pisma med prvo slovensko pesnico, pisateljico in skladateljico Josipino Urbančič Turnograjsko in njenim zaročencem Lovrom Tomanom. Ohranilo se jih je približno tisoč.

Rokopisi v digitalni dobi

V arhivu rokopisov in  posebnega tiska se v digitalni dobi srečujejo seveda tudi z novo obliko zbiranja in hranjenja, in sicer z elektronsko. "Imeli smo že nekaj primerov, ko smo dobili avtorjev računalnik." Ti so sicer še redki, a ne bodo več, saj večina avtorjev, tudi starejše generacije, kot pritrjuje Rupert, danes piše na računalnik.

Skozi rokopise je mogoče spremljati nastajanje posameznega literarnega dela, skozi popravke, dodelave in posamezne različice pa tako sledimo grajenju besedila (na fotografiji rokopis Srečka Kosovela). Skozi rokopise je mogoče spremljati nastajanje posameznega literarnega dela, skozi popravke, dodelave in posamezne različice pa tako sledimo grajenju besedila (na fotografiji rokopis Srečka Kosovela).

V tem primeru tako ni več razlik med elektronskim izvirnikom in njegovimi kopijami, ki so identične. V digitalnih zapisih namreč nimamo več vpogleda v vmesne faze ustvarjanja književnosti, kot je to skozi zapisane popravke mogoče pri rokopisih. "V tem se izgubi čar nastajanja literarnega dela. Skozi različice je mogoče spremljati, kako je avtor gradil svoje delo. Pred nami se odpira njegov miselni horizont, ki v digitalni obliki umanjka. Mogoče bo to kdaj v prihodnje odkrivala digitalna arheologija."

Trezor kulturne zgodovine

Gradivo zbirke rokopisov in starih tiskov je še posebej zaščiteno v kleti NUK. Tam je namreč trezor. Za težkimi železnimi vrati, ki so pod alarmom, katerega kodo poznajo le tri osebe, je shranjena zakladnica dela kulturne zgodovine.

Eden od srednjeveških primerkov v zbirki NUK. Kot ocenjuje stroka, sta se do danes ohranila le približno dva odstotka srednjeveške pisne zapuščine. Eden od srednjeveških primerkov v zbirki NUK. Kot ocenjuje stroka, sta se do danes ohranila le približno dva odstotka srednjeveške pisne zapuščine.

Stare zapise in knjige hranijo na približno 20 stopinjah, 45- do 50-odstotni stopnji vlage, v temi in vsak primerek v svoji škatli. Rokopisi so v ovojih brez kislinskega papirja. V tako ustreznih pogojih bi sicer moralo biti tudi ostalo gradivo, a v knjižnici za zdaj tega prostora in možnosti še ni.

Od srednjega veka do 21. stoletja

Najstarejše delo ne le v NUK, temveč nasploh v Sloveniji, sega približno 1.200 let nazaj. Gre za spis Gregorja Velikega iz prve polovice devetega stoletja. 

V zbirki je še veliko dragocenih srednjeveških kodeksov – rokopisov, pa tudi inkunabule in druga redka knjižna dela.

Enega od kodeksov bodo v kratkem posodili na razstavo o kartuzijanskem meniškem redu, ki nastaja v Bonnu. "Zanimivo je, da imamo ravno mi čudovit kodeks iz 13. stoletja, ki predstavlja najstarejše ohranjene regule (pravila, op. a.) kartuzijanskega življenja."

V današnjem času produkcije, ki je večinoma kratkega obstoja, je neverjetno gledati zapise na živalski koži, ki tudi po 800 letih ne kažejo prav veliko posledic stoletij. Rupert pravi, da bodo srednjeveški kodeksi praktično nespremenjeni vsaj še nadaljnjih dva tisoč let.

Kartuzijanski kodeks o meniškem življenju iz 13. stoletja, ki ga bodo iz NUK v kratkem posodili za razstavo v Bonnu. Kartuzijanski kodeks o meniškem življenju iz 13. stoletja, ki ga bodo iz NUK v kratkem posodili za razstavo v Bonnu.

V zbirki rokopisov, redkih in starih tiskov je tako mogoče listati od srednjega veka in vse do danes.

V današnjem času produkcije, ki je večinoma kratkega obstoja, je neverjetno gledati zapise na živalski koži, ki tudi po 800 letih ne kažejo prav veliko posledic stoletij. Rupert pravi, da bodo srednjeveški kodeksi praktično nespremenjeni vsaj še nadaljnjih dva tisoč let. V današnjem času produkcije, ki je večinoma kratkega obstoja, je neverjetno gledati zapise na živalski koži, ki tudi po 800 letih ne kažejo prav veliko posledic stoletij. Rupert pravi, da bodo srednjeveški kodeksi praktično nespremenjeni vsaj še nadaljnjih dva tisoč let.

 

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

delitve: 23
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin