SiolNET. Trendi Kultura
2

termometer

  • Messenger
  • Messenger

V spremljanju delovanja evropskih etičnih komisij na dan pridejo tudi nacionalni stereotipi

2

termometer

Zaupaj mi, umetnik sem je večletni mednarodni projekt, ki skozi etična in družbena vprašanja tematizira projekte na preseku umetnosti in znanosti. Del tega je tudi ljubljanska Galerija Kapelica.

Anna Dumitriu je angleška umetnica, ki prehaja meje med umetnostjo in znanostjo, s poudarkom na tematiziranju mikrobiologije in etičnih vprašanj, povezanih s sodobnimi tehnologijami. S svojimi instalacijami, intervencijami in performansi prehaja med digitalnim, biološkim in drugimi bolj klasičnimi umetniškimi mediji. V svoja dela vpleta žive bakterije, robotiko in interaktivne tehnologije. Umetnica je v sodelovanju s profesorico klinične in biomedicinske etike Bobbie Farsides pod okriljem Inštituta za umetnost, znanost in tehnologijo WAAG v Amsterdamu zasnovala večletni mednarodni projekt Zaupaj mi, umetnik sem (Trust Me, I' am an Artist), ki naslavlja etične okvire delovanja umetnikov in kulturno-umetniških institucij. Te se v evropskem prostoru spoprijemajo z izzivi ustvarjanja in izkušanja novih umetniških oblik na preseku med znanostjo in umetnostjo, vključno z biotehnologijo in biomedicino. V okviru projekta se je zvrstilo že več dogodkov, predstavitev projektov in peformansov, ki odpirajo različna etična in družbena vprašanja, povezana z znanostjo in tehnologijo. Med sedmimi evropskimi partnerji, ki sodelujejo pri izvedbi projekta, je tudi slovenska Galerija Kapelica. V njej je pred časom, v okviru omenjenega projekta, potekal performans Špele Petrič, včeraj je v Pragi potek performans umetnika Ivorja Diosija, drugi pa sledijo v prihodnje, vse do naslednjega leta.

Je format dogodkov v okviru mednarodnega projekta Zaupaj mi, umetnik sem vedno enak? V projektu, ki smo ga začeli pred leti, smo v zadnjem času ubrali tudi nov pristop. Začetek projekta Zaupaj mi, umetnik sem, ki tematizira vprašanje etike, povezane s sodelovanjem med umetniki in znanstveniki, smo v prvi fazi zasnovali na podlagi štirih dogodkov v Amsterdam, Dublinu, Londonu in Parizu.

Umetniki v predprodukcijski fazi pred etično komisijo, ki jo za vsak dogodek posebej oblikujemo s strokovnjaki iz lokalnega okolja, predstavljajo svoje ideje za projekte. Gre je za ponazoritev modela znanosti, ki ga spremljajo etične komisije, s katerim se umetniki, ki delajo na preseku znanosti in umetnosti, tako ali tako srečujejo.

Kaj so bila začetna izhodišča za nastanek tega mednarodnega projekta, platforme? Umetniki, ki se skozi različne perspektive lotevajo tematiziranja znanosti in ki v svojih projektih uporabljajo znanstvena orodja in metode, se morajo zavedati ter razumeti legalne in etične omejitve, ki na primer spremljajo področja biotehnologije. A to še ni vse, saj umetniki, ki se vpletejo v znanstvene institucije in sodelujejo z njimi, v teh velikokrat odpirajo prej še nepoudarjena in izpostavljena vprašanja. V svojem delu umetniki tudi velikokrat na nov način uporabljamo znanstvena orodja in metode. Vse to odpira pomembna širša družbena vprašanja.

Smo v zlati dobi biotehnologije, pri čemer na to, kar je v zvezi z biotehnologijo lahko poudarjeno in izpostavljeno znotraj umetniških projektov, obstoječa etika, vezana na ta znanstveni kontekst, še ne odgovarja. Spremljajoča etika na njihovo prakso tako praviloma ne odgovarja. Gre namreč za projekte, ki nimajo precedensa. Ko umetnik postavi vprašanje, ali lahko nekaj naredi na določen način, velikokrat sliši negativen odgovor. Nadaljnje razlage niti ne dobi. Sama se v svoji praksi zato raje sprašujem, kako lahko nekaj naredim in na kakšen način lahko sodelujem z določenim znanstvenikom.

Pri intermedijskih projektih, ki prepletajo umetnost in znanosti, pa tudi umetnik velikokrat potrebuje odobritev etične komisije … Res je, zato je velik del naših tovrstnih projektov, ki vključujejo žive organizme, usmerjen prav k razumevanju polja etike in tovrstnih komisij, ki se od države do države tudi znotraj Evropske unije razlikujejo. Ukvarjamo se z vprašanji, kako bo mogoče neki projekt, ki je nastal v Veliki Britaniji, predstaviti na Nizozemskem, nato v Sloveniji ali na primer v Združenih državah Amerike. To so povsem praktični, pa tudi diskurzivni konteksti umetniškega dela in njegovih omejitev.

Kakšne primerjave lahko naredite na področju etike v evropskem kontekstu? Zanimivo je poznati razlike in podobnosti med državami tudi na tej ravni, saj tudi te govorijo o družbeni sliki posamezne politične tvorbe. S tem smo se srečevali tudi pri našem projektu, bilo je kar zabavno. Do določene mere so se namreč v okviru tega pred nami pokazali določeni nacionalni stereotipi.

Nizozemske etične komisije, ki je obravnavala dokaj radikalno umetniško delo, to sploh ni presenetilo ali šokiralo. Britanska etična komisija je neprestano odpirala metadiskusijo o etiki. Ali imajo oni sploh pravico odpirati vprašanja etike v razmerju do umetnosti? Ravno vprašanje, ali imajo v kontekstu umetnosti sploh pravico odločati, je bilo zelo boleče. Francoska etična komisija je na primer ugotavljala, da sami niso ustrezen naslovnik za določena vprašanja. Razmišljali so, da bi predlagali neko drugo komisijo. Lahko si predstavljate, da bi naslednja komisija predlagala neko drugo, vse dokler se umetnik morda ne bi utrudil. Umetnik mora biti pri tovrstnem delu vztrajen, saj lahko naleti na veliko ovir, omejitev in nerazumevanja že v samem umetnostnem svetu.

Torej se lahko zatakne že znotraj umetnostnih institucij? V tem smislu so izkušnje zelo različne. Zgodi se, da določeno delo na neko razstavo ali festival sprejmejo, vendar ga lahko prav zaradi etičnih vprašanj na koncu ne vključijo ali ga umaknejo. Vzrok za takšno odločitev je lahko tudi skrb, kakšen bo odziv medijev. A to je kontraproduktivno, saj ravno takšni projekti, ki odpirajo različna etična, družbena in znanstvena vprašanja, ponujajo priložnost za razmislek. Zakaj je nekaj (lahko tako) sporno, zakaj umetnik dela določen projekt, zakaj je to tako problematično? Iz vsega tega se občinstvo lahko veliko nauči. Na tak način lahko podiramo tabuje, o njih govorimo in jih reflektiramo. V tem se odpirajo družbena, politična, ne le estetska vprašanja.

Pri vseh teh vprašanjih, sploh etike, je pomembna kontekstualizacija, ki poteka v pravi smeri. Mediji, sploh za britanske lahko to trdim, pograbijo najšokantnejše dejstvo v določenem kontekstu. Predvsem naslovi so tako naravnani, zgodba objave pa je potem lahko drugačna.

Trenutek vznemirjanja v javnosti zaradi določenega vprašanja je lahko tudi priložnost, da o določenih tabujih jasno spregovorimo. So določene težavne teme, tabuji, o katerih je v medijih težko spregovoriti. Govoriti o vprašanjih, povezanih na primer z živalmi, je lahko problematično, saj imajo ljudje zelo močna stališča v zvezi z njimi, tudi če so med seboj nasprotna.

V tem kontekstu se mi zato zdi dober projekt Špele Petrič Soočanja z rastlinskim Drugim: Skotopoeza. V Galeriji Kapelica je določene družbene teme odprla iz perspektive rastlin, od katerih smo dokaj oddaljeni in odtujeni. Z živalmi imamo tesne stike, z rastlinami ne toliko. Tako je Špela Petrič na tej ravni predlagala novo etiko oz. postavila vprašanje, ali je smiselno, da bi imeli novo etiko. Tudi opredeljevanje do rastlin in okolja izvira iz naše antropocentrične perspektive. Njej performans je tako podčrtal vprašanje mogočega dialoga med človeškim in rastlinskim svetom. Na tak način je odprla še eno temo Drugosti, v tem primeru v razmerju do rastlinskega sveta. Ob tem je izpostavila nova odkritja, kako rastline komunicirajo in čutijo. Gre za spiritualni vidik, ki je zdaj dobil tudi svoje znanstvene okvire. Nenavadno je razmišljati o etiki rastlin in tem, kako bi jih bilo smiselno dostojanstveno obravnavati.

Rastline niso predmet etičnih komisij, vsaj za zdaj ne … Samo, če jih gensko spremeniš, v tem primeru jih ne smeš odnesti iz laboratorija. A to velja za Evropo, drugod lahko z njimi počneš, kar želiš.

Etična komisija lahko določeno umetniško delo zavrne, na tak način pa postane tudi cenzorska sila. So vam kdaj zavrnili kakšen projekt? Nenavadno izkušnjo sem imela pred leti z Univerzo Sussexa, čeprav je šlo za nedolžno stvar. Ker je šlo za intervencijo, ki je bila del širšega raziskovalnega projekta, smo morali vse skupaj predstaviti etični komisiji. Imela sem idejo, da bi stala na cesti in delila letake, ob tem pa nosila navigator in merilec srčnega utripa. V tem nerodnem položaju sem želela meriti svojo stopnjo stresa. Šlo je namreč za projekt o sramežljivosti. Letaki, ki sem jih delila, so bili neke vrste umetniško delo. Komisija je skoraj ponorela, eden od članov je rekel, da bi kdo lahko mislil, da predstavljam univerzo, in bil zato užaljen ali pa bi ga performativno dejanje celo tako zmotilo, da bi me udaril. To je bilo nezaslišano, saj na vogalu, kjer sem želela izvesti akcijo, številni ljudje tudi sicer delijo letake. Postavilo se je tudi vprašanje, kaj bom naredila s podatki o srčnem utripu. Skoraj bi me zavrnili, če en član etične komisije ne bi rekel, da bom to tako ali tako naredila, ne glede na njihovo odločitev.

Imela sem še en projekt, ki ga nisem končala, ker se je ustavil pri etični komisiji. Želela sem si blokirati živec na roki, da bi razumela odziv svojih okončin med premikanjem. Poznala sem človeka s poškodbo hrbtenice, ki ni čutil svojega telesa od vratu navzdol, a je vseeno lahko hodil. Možgani so namreč kljub temu pošiljali signale, a je moral med hojo gledati svoje noge in tako spremljati njihovo premikanje. Želela sem preučevati, kako on doživlja svoje okolje in gibanje. Tudi ta ideja jim ni bila všeč, najbolj jih je skrbela morebitna tožba, pa tudi to, da bi si trajno poškodovala živec. Verjetnost za to je le 1: 10.000, torej ni velike nevarnosti.

Kako torej vidite vlogo etičnih komisij? S projektom Zaupaj mi, umetnik sem želim odpreti vrata, za katerimi sicer potekajo diskusije etičnih komisij. Po drugo strani pa hočem poudariti, kako se ob sodelovanju med umetniki in znanstveniki, tudi pri etičnih komisijah, še vedno lahko pojavi nezaupanje do umetnika. Tega sem bila tudi sama že deležna. Prav tako želimo v tem projektu poudariti, da gre za umetnike strokovnjake, ki so lahko enakovredni sogovorniki in sodelavci znanstvenikov.

Sami ste doživeli podcenjevanje umetnika, ki vstopa v polje znanosti. Umetniki lahko skozi tovrstne intermedijske projekte odpirajo zanimiva in pomembna vprašanja ne la za družbo, temveč tudi za znanost, zato je pomembno, da med sodelavci v teh okvirih poteka enakovreden dialog.

Umetnik je, kot poudarjate, v takšnih primerih sprožilec določenih vprašanj in razprav. Do določene mere gre pri tem za angažirano delo, vendar po mojem mnenju to ni dovolj za umetniško delo, saj mora gledalec pri tem tudi nekaj čutiti, imeti izkušnjo. Ljudi s tem, ko jih nekako vključiš, v tem smislu angažiraš. Ne sme manjkati estetski element, ki je pomemben tudi za neznanstveno občinstvo. Pomemben del umetniškega dela je tudi dobra zgodba, v katero so vključeni natančno izbrani elementi, ki pri obiskovalcu vzbudijo razmislek o določeni temi. Ljudje veliko informacij dobijo iz medijev, tabloidnega tiska ali s televizije, to pa ne pomeni, da dobijo resnično poglobljene uvide v določena vprašanja na način, da bi jih lahko resnično razumeli. Cilj projekta Zaupaj mi, umetnik sem je zato nagovoriti tudi najširše in različno občinstvo.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin