V Petdesetih odtenkih sive ni konsenza, le nasilje

Knjižna trilogija, ki počasi dobiva tudi svoje filmske različice, je po vsem svetu dvignila precej prahu; ponekod zaradi relativno nazornih opisov praks BDSM, drugod pa zaradi precej spornega prikaza konsenza med glavno junakinjo Ano in njenim posesivnim partnerjem Christianom. Po mnenju Jasne Podreka s Filozofske fakultete, ki se med drugim ukvarja z intimnopartnersko nasiljem in umori, že fascinacija okoli knjige in filma kaže na to, da kot družba očitno ne zaznavamo kompleksnosti nasilja v partnerskih zvezah. Po podatkih Agencije Evropske unije za temeljne pravice je namreč kar 43 odstotkov žensk že doživelo katero od oblik psihičnega nasilja, petina jih je bila žrtev zalezovanja.

O konsenzu ne moremo govoriti, če obstaja tako zelo jasno nesorazmerje moči med udeleženci Seveda so žrtve nasilja tudi moški, opozarja Podreka, vendar se v intimnopartnerskem nasilju pojavlja veliko nesorazmerje; medtem ko so moški večinoma žrtve nasilja zunaj doma, so ženske pogosteje žrtve doma. Kar 43 odstotkov umorov žensk pri nas so zagrešili trenutni ali nekdanji partnerji, medtem ko so trenutne ali nekdanje partnerice zagrešile pet odstotkov umorov moških pri nas. V tej luči je toliko bolj sporno prikazovanje konsenza v Petdesetih odtenkih sive.

Kot namreč poudarja Podreka, o konsenzu ne moremo govoriti, če obstaja tako zelo jasno nesorazmerje moči med udeležencema, takrat gre za nasilje, prav tako je razlika v tem, ali oseba sama išče določene spolne prakse, ali pa so ji te vsiljene s pogojevanjem. Kontekst, v kakršnem se spolne prakse BDSM odvijajo v Petdesetih odtenkih sive, nakazuje na to, da ne gre za konsenz, temveč za nasilje. To se kaže tudi v tem, da odnosi podreditve in dominacije niso rezervirani zgolj za spolne odnose med Ano in Christianom, temveč se nadaljujejo in vzdržujejo tudi zunaj spalnice oziroma sobane in zaznamujejo njun celoten odnos.

Devica je ultimativna patriarhalna fantazija Pri tem ni zanemarljivo, da je glavna junakinja Ana oziroma Anastasia ob vstopu v razmerje s Christianom nedolžna oziroma devica. Kot je spomnil Marcel Štefančič, so v ZDA po zmagi Georgea W. Busha na volitvah vladne agencije začele podpirati abstinenco med mladimi, predvsem med dekleti, ki naj bi svojo prvo spolno izkušnjo morale prihraniti za pravega moškega, torej tistega, s katerim se bodo poročile. Hkrati se je abstinenco promoviralo kot sredstvo za večjo uspešnost v šoli in pri delu, saj naj bi dekleta, ki abstinirajo, več časa lahko posvetile "pomembnim stvarem" v življenju.

Po Štefančičevem mnenju se podobna miselnost kaže tudi v neoliberalizmu, kjer delodajalec pričakuje, da bo človek delal samo za njega, da bo zanj dosegljiv ves čas in da bo služba predstavljala njegov smisel, torej da bo v službo dobil devico, kakršna je v Petdesetih odtenkih sive Ana. "Seveda pa so device tudi ultimativna patriarhalna fantazija," opozarja Štefančič. Ana je metafora idealne ženske, ki jo naslavlja trg; ta ji stalno daje napotke, kako živeti, kako jesti, kako hujšati in, seveda, kako seksati. Podobno Christian Ani odreja ne samo spolnost, temveč tudi druge vidike življenje, pri čemer jo tudi opremi z vsemi potrebnimi pripomočki, ki mu omogočajo popoln nadzor nad njo. "Ana komaj čaka, da ji nekdo pove, kaj mora početi," zato je Petdeset odtenkov sive zgolj literarna različica vseh diet in napotkov, ki jih danes trg predpisuje ženskam.

V družbi večja toleranca do nasilja kot do ženske želje Jasna Podreka je še opozorila, da v družbi obstaja precej višja toleranca do nasilja kot do alternativnih spolnih praks, kar se na primer kaže pri označevanju starostne omejitve za filme. Tem se namreč bistveno prej podeli visoka starostna omejitev, če prikazujejo žensko željo in užitek ali homoseksualne spolne prakse, medtem ko je prikazovanje nasilja podvrženo bistveno manj strogim omejitvam.

Posledično ne preseneča, da se v Sloveniji okolje največkrat ne odzove na nasilje v družini. Kot je v svoji doktorski disertaciji namreč ugotavljala Podreka, so ženske, ki so jih umorili partnerji, pred tem od 10 do 30 let doživljale nasilje, za katerega je vedelo tudi njihovo mikrookolje, na primer sosedje, a se na to ni odzvalo, saj pri nas intimnopartnersko nasilje jemljemo kot nekaj, kar se dogaja v zasebni sferi. Hkrati žensko podrejenost jemljemo kot tradicijo, kot samoumevno in naravno stanje, zaradi česar številne ženske nasilja, ki se jim dogaja, ne prepoznajo kot težavnega.

In kdo so v Sloveniji zatirani moški? Po Štefančičevem mnenju so to neoliberalci, predstavniki gospodarstva, sodobni "stebri družbenega reda", ki sebe vedno razglašajo za žrtve, ob kakršnihkoli napovedanih spremembah v zakonodaji pa opozarjajo, da jih bo to pokopalo.