Simona Kopinšek: Naša drugačnost je naš blagoslov

Antahkaran in drugi obrazi Lepote – pesniški dnevnik Simonine duše "Pesmi so nastajale v času pred izgorelostjo, ko sem ves čas doživljala notranje vzpone in padce, nekakšno lebdenje, na katerega nisem bila navajena in mi je bilo novo. To je knjiga o prebujanju. To je pesniški dnevnik moje duše," o svojem prvencu Antahkaran in drugi obrazi Lepote zaupa mariborska pesnica, takrat še predana novinarka, ki je že s svojim prvim dejanjem v slovenski poeziji pritegnila pozornost kot zelo svojstven pesniški glas.

Da je novinarstvo lahko neizprosen kruh, je leta 2009 ob izgorelosti spoznala tudi sama in se odločila za korenito spremembo v svojem življenju – odpoved na RTV Slovenija in jadranje v samostojnih kulturnih vodah. "Preden se začneš z dejanji dotikati svojih sanj, te mora zmasakrirati, zrušiti, pregnesti, moraš na nek način umreti, da se vidi, če si iz pravega testa. Prepričana sem, da skozi ta ogenj očiščenja lahko prideš zgolj s čisto ljubeznijo do ustvarjanja," poudarja Kopinškova, katere merilo uspeha je danes pogum slediti svojemu srcu, njena pot pa ni več trnova, ampak lahkotna.

"Vsaka zgodba lahko postane resnična" Še kot novinarka je vedno iskala dobre in drugačne zgodbe, ki so danes v medijih ogrožena vrsta, v zadnjih dveh letih pa je svoje pozitivne in prebujajoče misli usmerila v umetniško snovanje. Čeprav jo morda bolj poznamo kot pesnico, poudarja, da jo izjemno vznemirja in navdihuje tudi proza. Z zbirko pravljic Nevidna vrata južne strani neba (Zojine zgodbe) si je z "literarnim dotikanjem med odraslo prvoosebno pripovedovalko in majhno deklico Zojo" že lani tlakovala pot do otroških src.

Letos je nov kamenček v svojem ustvarjalnem mozaiku za mlade poganjke pristavila s Pikasto srečo, ljubko pravljico o nesrečni pikapolonici Poloni, ki pik nima tam, kjer bi jih morala imeti. "Poanta zgodbe je, da je naša drugačnost, zaradi katere nas sprva zaničujejo, pravzaprav naš blagoslov – vse je odvisno od perspektive. Osrednja nit je dejstvo, da vsaka zgodba lahko postane resnična, da zgodbe lahko spremenijo življenje."

Ljubezenke – pesmi, ki jih napaja ljubezen "Proces mojega ustvarjanja je sestavljen iz velike količine sanjarjenja, ki se dostikrat dogaja na zelo dolgih sprehodih, pri zrenju v prazno, kar lahko vzameš metaforično ali dobesedno, saj se pred mojimi očmi izrisujejo zgodbe. Nekatere zgodbe pesmi nastajajo zelo dolgo, nekatere so rojene v trenutku. Ljubezenke res napaja ljubezen. Ob njih sem se silno zabavala in verjamem, da se ustvarjalni naboj prenese tudi na bralca," z otroško navdušenostjo razlaga topla sogovornica, ki je svojega drugega pesniškega otroka povila letos poleti.

Ljubezenke so zbirka pesmi, posvečena ljubezni vseh letnih časov, ki zleze pod kožo tako majhnim kot velikim bralcem, pa tudi strokovna javnost ji poje slavospeve. "Ljubezenke so sestavljanka spominskih slik iz otroštva, podoživljanje doživetega, ter ne do konca neubesedljivega in neizgovorljivega dejstva, o katerem so pred mano govorili že številni – da se lik pred tabo preprosto zgodi in mu slediš. Meni se to pogosto dogaja."

Simona je z Ljubezenkami znova pokazala, da jo zanima drugačnost. "Vsi liki v Ljubezenkah so poimenovani, Polona celo dvakrat, in imajo neko posebnost, kar je to, v čemer vidim ljubezen – da smo drugačni. Ni treba, da si dišimo, da se imamo radi, lahko pa na primer vsi beremo poezijo." Njene predstave o ljubezni se razlikujejo od predstav večine, ki temeljijo na predpostavki, da se v ljubezni vsi sprejemamo in imamo radi. Zanjo je najiskrenejše čustvo tudi to, da v imenu ljubezni nekoga udariš po nosu, pa tudi prepiri so del resnične ljubezni.

Narava najprimernejše okolje za otrokov ustvarjalni razvoj Mariborska umetnica v svojih delih ne igra le na strune prvinskosti in drugačnosti, ampak tudi na harfo narave, ki jo postavlja na piedestal največje ustvarjalke, hkrati pa je tudi neusahljivi studenec njene ustvarjalnosti. "Narava Zemlje je zelo pomemben del mojega življenja, ker sem odraščala v njeni pokrajini. Moje otroštvo je ostalo pod goro. Zavedam se, da so spomini tako močni in spleteni z inteligenco narave, njenim minevanjem in vnovičnim vračanjem, da se lahko kadarkoli odpravim tja in bom imela dovolj materiala za ustvarjanje. Prepričana sem, da ni boljšega in primernejšega okolja za ustvarjalni razvoj, kot ga odraščajočemu otroku ponudi narava."

Deklica izpod Donačke gore, ki dobro pozna okus zemlje, vonj trave in krav ter bolečino opraskanih kolen, je znala videti živa bitja v sleherni stvari – pa naj so bila to drevesa, "oči" na ladijskem podu, oblaki ali karkoli drugega, kar je v podeželskem okolju vstopilo v njen domišljijski svet. Njena ljubezen do narave se je razrasla tako globoko, da mariborska drevesa rešuje pred plakati, nanje neusmiljeno pritrjenimi z žebljički, in se hkrati obremenjuje, da tudi sama ustvarja knjige, za katere so žrtveno jagnje njej tako ljuba drevesa.

Valovanje besed in Besede na vrtiljaku "V moji ustvarjalnosti najbolj prisoten element je veter, ki je tudi močan element moje osebnosti, ker sem nekakšen vetrček. A ne v smislu, da se obrnem, kot piha veter, ampak moram k temu prisloniti besedo neulovljivo, ker se ne pustim usmerjati ljudem. Prepričana sem, da samo jaz vem, kaj je dobro zame," jo Simona že od rosnih let ubira po (samo)svoji poti. Kot radijska voditeljica trenutno ustvarja svojstveni avtorski oddaji o književnosti, Valovanje besed in Besede na vrtiljaku, ki se ob torkih zvečer izmenjujeta na valovih Radia Maribor. "Na koncu vedno prideš domov," se nasmehne ob misli, da se je po 16 letih letos vrnila na svoj prvi medij.

Oddaja Valovanje besed je namenjena knjižnim grižljajem za odrasle bralce, pogovoru o knjigi in svetu, o življenju in človeku. "Knjige so nenadzorovani svetovi. Tam se med desetletja oddaljenimi avtorji in današnjimi bralci stke vez, ki je nikoli ni mogoče presekati," čarni primež večne literature razkrije nenasitna bralka, ki z radijsko oddajo tedensko hrani svojo potrebo po stiku s poslušalci, v radijskem studiu pa gosti žlahtne slovenske avtorje.

Z Besedami na vrtiljaku Mariborčanka orje ledino na področju radijskih oddaj o otroški in mladinski književnosti. "Želela sem pripraviti zelo sproščeno in strokovno oddajo; strokovno na ta način, da bodo z njo zadovoljni tisti, ki so v literarni eliti najvišje v otroški in mladinski književnosti, po drugi strani pa poslušalcem, ki imajo malce odmaknjen odnos do te literature, pokazati, da je lahko zelo prijetna, četudi ne govorimo vedno o prijetnih stvareh, da je lahko sproščena, tudi ko govorimo o minevanju, končnosti, posvojitvah."

Nastopanje in interpretiranje z roko v roki v performansih Simona si je v Mariboru že pred leti utirala pot kot performerka, kar je bila njena prva umetniška manifestacija, v kateri si danes roko podajata dve njeni veliki strasti – nastopanje in interpretiranje. Med najodmevnejšimi performansi, s katerimi v različnih zasedbah mreži gledalstvo, velja omeniti lanski pesniški poklon Tonetu Pavčku, poetični performans Sprehajališča za vračanje, ki je vzklil iz istoimenskega romana v verzih Ferija Lainščka, in najnovejši, pesniško-glasbeni performans z Lainščkom Ne bodi kot drugi, za katerega si lahko v prazničnem decembru le iskreno zaželimo, da bi še večkrat popeljal v magični svet nedosegljivo priljubljene poezije.