"Sem Alešev zarečen kruh"

Roman Prepovedan kruh: spomini je vaš drugi avtobiografski roman. Po čem se bistveno razlikuje od vašega prvega avtobiografskega dela, Tujka v hiši domačinov?

Tujka v hiši domačinov je izšla 1999: to je bila moja prva knjiga. Bila je bolj eseistično naravnana, pisala sem o jeziku, pokrajini, kmetijah ... O tem, kako sem dojemala Slovenijo ob svojem prvem prihodu v to državo. Nisem pa se preveč poglobila v osebno življenje.

Več kot desetletje po izida Tujke je neka amerišla založba želela to zgodbo objaviti. In ker je vmes minilo celo desetletje in sem na dogodke lahko gledala z določeno distanco, sem zgodbo, ki pokriva isto življenjsko obdobje, preoblikovala v popolnoma drugačno knjigo. Prepovedani kruh je precej bolj osebna kot Tujka, ne vsebuje fikcijskih elementov. Nič si nisem izmislila. Mislim, da je ta knjiga boljša kot prejšnja. Pomebna je tudi zato, ker daje močan poudarek življenju v devetdesetih letih, ki so bila zelo posebno obdobje. Mogoče se takrat tega nisem zares zavedala, a to je bil vmesni čas med socializmom in pravim kapitalizmom in je pomenil nov začetek. Vsi so optimistično zrli v prihodnost, zato je tranzicijski čas prav poseben čas. In zdaj, 20 let po osamosvojitvi, se mi zdi, da ni dovolj knjjig, ki bi opisovale čas ob osamosvojitvi Slovenije, občutke in ideje, da je vse mogoče, da se lahko razvijamo kot družba v boljšo smer.

Kaj simbolizira naslov Prepovedan kruh: spomini?

V bistvu Prepovedan kruh pomeni zarečen kruh. Aleš (op. Ericin mož, pesnik, eseist in profesor Aleš Debeljak) je nekoč dejal, da sem jaz njegov zarečen kruh. Sama takrat nisem razumela razlike med zarečenim kruhom in prepovedanim sadom. In ker je roman najprej izšel v angleškem jeziku, je naslov ostal.

Kakšni so občutki ob izzidu knjige, če primerjavo izid v vašem, angleškem jeziku, ali v slovenščini?

Ameriški trg je ogromen. Ko sem začela pisati v Sloveniji, sem bila prepričana, da če hočem biti prava pisateljica, moram ne le pisati knjige v materinščini, ampak jih tudi izdajati na trgu rodne dežele. Mislila sem, da me bralci v Sloveniji berejo le zato, ker sem svojevrstna čudakinja, no: ker sem malo drugačna. A zdaj po gledam drugače na to. Občutki, da so moja dela objavljena tako v ZDA kot v Sloveniji, so skoraj enaki. Recenzije mojh del so objavljene tukaj in tam. V Sloveniji imam svoj intimni krog bralcev in takega tudi v Ameriki.

Seveda sem ponosna na svojo "ameriško knjigo" in če tega ne bi uresničila, bi bila verjetno še vedno obremenjena s to željo. Pripomniti pa moram, da tisti Slovenci, ki berejo, to počnejo natančno in z navdušenjem, in ko grem s knjigo po Sloveniji na javna branja, navežem precej intimen in dragocen stik s svojimi bralci.

Ste pisateljica, publicistka, prevajalka − katera od teh "službenih" vlog vas najbolj izpopolnjuje?

Sebe ne dojemam kot publicistke v slogu Marka Crnkovića. Sem bolj "casual" komentatorka, kolumnistka mimogrede. To ni moj poklic. Gre zgolj za naključje, da komentiram dogodke, ki se dogajajo v Sloveniji. Moj poklic je zagotovo prevajanje, pisanje pa je moja strast.

Kot prevajalko vas lahko vprašam za mnenje, kateri jezik se vam zdi bogatejši − slovenski ali angleški in zakaj?

Vsak ima svoje prednosti. Angleščina ima več besed, slovenščina pa je zaradi struktur, sklanjanja in podobnih prvin bolj gospodaren jezik.

Ali sanjate in razmišljate, živite še vedno v angleškem jeziku?

Neke besede so avtomatično slovenske, npr. otroški jezik. Ko stečem za otrokom na ulici, tudi v ZDA ne zakličem watch out, ampak pazi! Večinoma razmišljam v angleškem jeziku. To je moja šibka točka. Sem preveč navezana na angleščino in preveč berem v angleščini. Ampak to je način, da nahranim svoj dom in svoj jaz. Sanjam pa sploh ne v jeziku (smeh).

Bi si upali pisati v slovenskem jeziku?

Ne.

V katerem jeziku komunicirate v krogu družine?

Z Alešem vedno, ko sva sama, govoriva angleško, tudi z otroki se vedno pogovarjam v angleščini, medtem ko Aleš z njimi govori slovensko.

ZDA ste zapustili pred 17 leti. Kje se danes počutite bolj doma?

Zadnjih pet let se bolj doma počutim v Sloveniji. Sem pa v preteklosti doživljala boleče trenutke, ko sem hrepenela po svoji družini v ZDA. Potem pa sem morala to preseči in sem se vprašala, kje sem doma, kje je moja nova družina? In to je tukaj, v Sloveniji.

Kako se predstavljate v tujini?

Mnogi, ki vidijo, da potujem s slovenskim potnim listom, in me ne poznajo, so pogosto začudeni, češ, kako to, da tako dobro govorim angleško in to še celo z ameriškim naglasom. Navadno se predstavim kot rojena Američanka, ki že 17 let živim v Sloveniji.

Precej težav ste imeli ob prihodu v Slovenijo leta 1993 − če bi lahko vse skupaj ponovili, bi kaj storili drugače?

Danes je položaj v Sloveniji precej drugačen. Država je povsem spremenjena. Če danes primerjam povsem praktične zadeve, kot je npr. menjava osebne izkaznice, je danes sistem v Sloveniji bolj prijazen do uporabnikov in bolj moderen kot ameriški. Slovenija je po osamosvojitvi naredila precejšen skok naprej.