Sašo Sedlaček: Humor je odličen komunikator

V ljubljanski Jakopičevi galeriji je na ogled pregledna razstava Sedlačkovega desetletnega delovanja z naslovom Supertrash. Umetnik skozi svoje delo problematizira politiko, etiko in estetiko smeti in odpadkov, tako človeških, elektronskih kot tudi vesoljskih, ter se pri tem tudi sprašuje ali, še bolje rečeno, nas sprašuje o družbenih dimenzijah sodobne produkcije in potrošnje. Njegova kreativna ironija temelji na principih "naredi sam" in reciklaži.

"Danes bi morali biti do reciklaže kritični" Umetnik se je konec 90. letih preteklega stoletja, ko je končal študij kiparstva na ljubljanski akademiji, zapletel s tehnologijo. Pa ne samo skozi delo, najprej skozi vsakdan, saj je takrat potekala tehnološka in informacijska revolucija, pravi. "Pojavili so se internet, mobilni telefoni, vzniknila pa so tudi nakupovalna središča, razmahnilo se je potrošništvo," se spominja Sedlaček. Njegovi okolji motrenja sta tako postali ravno ti družbeni dejstvi. Še posebej tisto, ki je naša življenja začelo zasipati z neobvladljivim številom oglasov, nekaj, česar pred tem v takšnem obsegu niti nismo poznali.

Prvi Sedlačkov projekt Just Do it! je, potem ko je zaradi produkcijske in birokracijske prezahtevnosti opustil idejo o delu Živeti v reklami, kjer bi se naselil v reklamni pano, nastal praktično pred njegovim nabiralnikom. Tam se je v smetnjaku kopičilo tiskano reklamno gradivo, ki ga je umetnik v Galeriji Kapelica transformiral v papirnate zidake. V enem svojih poznejših projektov je z njimi zaprl vrata nakupovalnih središč, kot so City Park, Mercator in trgovina Rutar.

Sedlačka, ki pri svojem delu izhaja iz konkretnih situacij in primerov ter v družbeno spregledane teme vnaša mehko subverzijo, nepričakovane trenutke in jasna sporočila, so tako, vsaj za desetletje, usodno izzvali smeti in principi reciklaže. "Ideja reciklaže se je pojavila že pri prvem nerealiziranem projektu Živeti v reklami. Ko sem sam začel uporabljati reciklažo, o njej še niso toliko govorili in razmišljali, v zadnjih letih pa je postala izredno popularna in vseprisotna. Danes deluje že kot neka nova ideologija, o kateri se več ne dvomi. Vrača se v sistem, ki jo je sproduciral. Danes bi morali biti zato prej kritični do reciklaže," pojasnuje svoje stališče Sedlaček.

Politika smeti in odpadkov Odnosa do smeti in odpadkov se umetnik loteva izrazito geopolitično. Njegov Piknik na deponiji iz leta 2004, ko je na ljubljansko smetišče povabil nekaj prijateljev, v glavnem ljudi, ki se ukvarjajo z umetnostjo, je namreč odprl vprašanje o svetovnih družbenih robovih. Veliko najrevneših prebivalcev namreč dejansko živi na smetiščih.

V svojem raziskovalnem umetniškem delu je sledil tudi poti odpakov, ki jih proizvaja Zahod. Kar je še uporabnega, v bogatejšem delu sveta izločijo. In iz odpadkov nastanejo smeti. Te so moteče, treba se jih je znebiti, na njih pozabiti. Zato te migrirajo v države tretjega sveta, opozarja Sedlaček, kar je pobližje spoznal pri ravnanju s starimi analognimi televizijami, s katerimi Zahod zasipa Vzhod in Jug.

Z onesnaženjem vesolja, kar danes postaja vedno bolj prisotna tema, se je ukvarjal leta 2006 v projektu Space Junk Spotting, s čimer je opozoril, da ne gre za obrobni ekološki problem, ampak za občo odgovornost in širše vprašanje, kdo in kako dostopa do vesolja ter kaj je v njem.

V sklopu projektov, ki se intenzivno lotevajo odnosa do zavrženega in njegove morebitne ponovne koristnosti, pa je tudi dve leti star projekt AcDcWc. Ta raziskuje reciklažo fekalij. Gre namreč za indijsko tehnologijo alternativnega pridobivanja energije. Prenosni sodobni mobilni AcDcWc tako iz človeškega blata proizvaja elektriko, ki se lahko uporablja za napajanje različnih naprav, od sobne luči do telefona, televizije in podobno. Uporabljamo jo lahko tako doma kot na kampiranju, skozi svoj humorni projekt predlaga avtor.

"Zanimajo me realnost in reakcije te realnosti" K nakupovalnim središčem in potrošnji se je Sedlaček vrnil tudi v projektu Žicar, ta je nastal v letu 2006, zanj pa prejel tudi nagrado OHO.

Iz odpadnih računalnikov je sestavil robota za socialno ogrožene, ki je beračil v nakupovalnih središčih, tam, kjer ljudje ne smejo. "Začel sem opazovati pojav nakupovalnih središč, kjer je vse več ljudi začelo preživljati svoj prosti čas. A slika ni bila popolna, tam ni bilo ljudi, ki beračijo. Zato sem tja postavil robota. Ljudje so se nanj pozitivno odzvali, drugače kot se sicer na brezdomce," pojasnjuje koncept projekta Sedlaček.

In ker je načrt za Žicarja objavil na spletu, je ta zaokrožil po svetu. Eden je nastal na Japonskem, kjer beračenja sploh ne poznajo, drugega so izdelali na neki milanski srednji šoli in se je uporabljal tudi v izobraževalne namene, pisali pa so mu tudi s Havajev, kjer so robota želeli izdelati za beračenje na plaži. Svojo materializacijo je robot doživel tudi na Tajvanju in v Luksemburgu.

Primer absurdnosti, v katerem avtor opozarja na to, kaj lahko počne stroj, česar človek v določenih kontekstih ne sme, je tudi projekt iSmoke 2. Gre za računalnik, ki kadi, in to v prostorih, kjer ljudje ne smejo. V galeriji na primer.

Konkreten vstop v realnost je umetnik izvedel skozi projekt Infokalipsa zdaj!, s predlogom za ustanovitev avtonomne medijske cone na spektru 700 megahercev, ki se je sprostila s prehodom z analogne na digitalno televizijo. Ob tem je leta 2007 nastal manifest, ki je bil predstavljen tudi v parlamentu, v njem pa so pozivali k priložnosti, da bi lahko s podelitvijo spektra družbenocivilnim iniciativam nastala priložnost za ustvarjanja skupnostnih medijev v rokah državljanov in državljank.

Hoja po robu "Humor je odličem komunikator za potlačene in težke teme. Nagovori in razoroži te ter hkrati vzpostavi neko distanco. Skozi humor se določene teme prilepijo nate bolj kot gora podatkov ali srhljivih podob, na te smo namreč že preveč navajeni," o statusu ironičnih preobratov pravi umetnik.

Sedlaček se je in se sprašuje o dejanskem oziroma angažiranem učinku umetnosti, k čemur dodaja, da se zaveda, da ima umetnost majhen domet. To primerja z akademskim okoljem ali strokovnimi razpravami, ki imajo maloštevilno občinstvo.

Pa vendar, naj ostane pri ideji ali pa vsaj želji, da je umetnost polje, kjer se lahko dogajajo majhne spremembe, ki imajo lahko učinek tudi v širšem družbenem prostoru. Te spadajo v nikoli končana prizadevanja za izboljšanje bivanja.