SiolNET. Trendi Kultura
3,08

termometer

  • Messenger
  • Messenger

"Sami živimo le enkrat, podatki pa so večni" #intervju

3,08

termometer

Adam Harvey
Foto: Vid Ponikvar

Ameriški neodvisni raziskovalec in umetnik Adam Harvey, ki ga je v svojem tvitu omenil tudi Pentagon, v imenu varovanja zasebnosti razvija različna kamuflažna orodja pred prepoznavanjem obraza.

Izdelki Adama Harveyja, ki jih ponuja v Trgovini z darili zasebnosti, ob nekaterih "praktičnih" in dostopnih odgovorih na varovanje zasebnosti sprožajo razmislek o nadzoru v sodobnosti. Med te spadajo OFF Pocket Phose Case, ovitek za telefon, ki blokira brezžične signale in varuje vaš telefon pred krajo podatkov, IXNAY Tee, preoblikovana kultna majica z napisom Rad imam New York v pisavi, ki Nacionalni varnostni agenciji (NSA) otežuje dešifriranje, Metal Dollar Bill, kovinski dodatek za denarnico, ki varuje dokumente s čipi za radiofrekvenčno identifikacijo pred potencialnimi tatovi identitet, kolekcija Nevidna oblačila (Stealth Wear), ki jo je po navdihu burk in hidžabov umetnik zasnoval v sodelovanju z modno oblikovalko Johanno Bloomfield ter deluje kot zaščita pred termovizijo, tehnologijo, ki jo uporabljajo vojaška brezpilotna letala za napade na ljudi. Adam Harvey Foto: Vid Ponikvar

Med njegovimi deli je tudi kampanja Misliti zasebnost (Think Privacy), katere cilj je ozaveščanje o vprašanjih in težavah, ki jih prinaša doba zbiranja podatkov. Kampanja v obliki plakatov, podstavkov za kozarce in magnetov v tem kontekstu prinaša informativne in provokativne izjave, na primer Podatki nikoli ne umrejo (Data never die). Leta 2010 je začel tudi svoj raziskovalni projekt CV Zaslepitev (CV Dazzle), v katerem se ukvarja z oblikovanjem kamuflaže, ki bi človeka ščitila pred računalniškim prepoznavanjem obraza. S pričesko in ličili je tako mogoče obraz narediti neprepoznaven za večino nadzornih algoritmov.

Avtor v imenu zaščite zasebnosti tako premišljuje ter kaže mogoče poti prek spoja tehnologije, umetnosti in oblikovanja. Zasebnost in ideje, ki nasprotujejo nadzoru, želi približati širšemu občinstvu, ob tem pa pozornost posvetiti prav tem vprašanjem.

Misliti zasebnost (Think Privacy) je Harveyjeva kampanja za ozaveščanje o vprašanjih in težavah, ki jih prinaša doba zbiranja podatkov. Kot pravi eden od sloganov: Podatki nikoli ne umrejo. Misliti zasebnost (Think Privacy) je Harveyjeva kampanja za ozaveščanje o vprašanjih in težavah, ki jih prinaša doba zbiranja podatkov. Kot pravi eden od sloganov: Podatki nikoli ne umrejo. Foto: Vid Ponikvar

Se na vsakdanji ravni dovolj zavedamo posledic svojih dejanj v digitalnem okolju in možnosti nadzora, ki v tem kontekstu lahko sledijo?
Eno od osrednjih vprašanj v tem kontekstu je, ali se zavedamo, kaj se dogaja s fotografijami, ki jih objavljamo na spletu in na katerih smo mi, naši družinski člani, prijatelji in drugi.

Kaj se dogaja z našimi objavljenimi fotografij na družbenih omrežjih?
Ko na primer objavite fotografijo svojega obraza na Instagramu, to lahko uporabijo za prepoznavanje obraza, prek česar je mogoče določiti osebno identiteto. Ob analizi tega, kar vidite, je mogoče pridobiti še druge podatke, na primer razbrati lokacijo in druge podatke, uporabne za podjetja, ki psihološko profilirajo uporabnike.

Drug primer: do fotografij, objavljenih na Flickrju, Twitterju, Instagramu in drugih družbenih medijih, imajo dostop tudi vladne agencije. Ameriške vladne agencije so jasno potrdile analizo več kot štiri milijone fotografij. Še posebej zastrašujočo za tukajšnje prebivalstvo je, da pretakajo fotografije oseb, ki niso ameriški državljani. Mogoče je, da ste vi, ki živite tu, če ste objavili kakšno od svojih fotografij, v eni od teh baz.

Sami ne objavljate svojih fotografij?
To je zapleteno. Sam jih ne, vendar jih drugi.

Torej v resnici ne moremo imeti nadzora nad zaščito svojih podatkov, svoje podobe … Kaj na primer menite o fotografijah otrok, ki jih na družbenih omrežjih objavljajo starši?
Občutek imam, da bodo nekateri izmed teh otrok, ko bodo odrasli, zaradi tega tožili svoje starše (smeh, op. a.) Ali pa podjetja, ki za svojo uporabo analizirajo te fotografije (smeh, op. a.).

Velika težava je to, da nihče ne ve, kaj se zgodi, potem ko na spletu objaviš fotografijo. Klikneš, da se strinjaš, vendar ob tem ne veš točno, kaj se po tem zgodi.

FF Pocket Phose Case, ovitek za telefon, ki blokira brezžične signale in varuje vaš telefon pred krajo podatkov. FF Pocket Phose Case, ovitek za telefon, ki blokira brezžične signale in varuje vaš telefon pred krajo podatkov. Foto: Vid Ponikvar

Naše sledi in zgodovino na spletu pa je težko zajeziti.
Ko se enkrat strinjaš s pogoji storitve, gre za grozljivo "kupčijo". To praviloma vključuje svetovno, ekskluzivno, nepredvidljivo in neprestano pravico do tega, kar objavljaš na spletu. Ko enkrat nekaj objaviš, to podjetje dobi za večno.

Eden od mojih napisov na znakih, ki pravi Podatki nikoli ne umrejo, govori prav o tem. Sami živimo le enkrat, podatki pa so večni.

In če le pomislimo na to, kje vse se v obliki različnih podatkov pojavljamo in kako enormne so te baze. Ob tem se lahko spomnimo tudi na jemanje prstnih odtisov in slikanje očesa ob vstopu v ZDA.
Radi bi verjeli, da imajo le ameriško ministrstvo za domovinsko varnost (DHS), FBI in druge varnostne agencije dostop do baz podatkov, pa ni tako. Sam lahko na primer z Instagrama na dan pretočim 30 tisoč selfiejev, kar sem tudi naredil. Vsak lahko tako z nekaj dela oblikuje svojo bazo podatkov, te lahko tudi puščajo ali pa vanje vdrejo hekerji. Pa naj gre za baze podatkov virusov, prstnih odtisov, obrazne biometrike … Ni načina, da bi katerakoli ostala varna, saj če vladne agencije ne morejo preprečiti uhajanja strogo zaupnih podatkov, kako lahko potem kdo drug zaščiti manj zaupne podatke?

NSA ni hotela komentirati vašega dela, prav tako ne Urad direktorja nacionalne obveščevalne službe, so v prispevku o vašem delu zapisali v Washington Postu. Kako to komentirate?
Pravzaprav gre za najboljši opis mojega dela. Jasno je, da ne bodo nič rekli, vendar je zame izjemno zabavno, da jih je nekdo prosil za komentar. Preveč so zaposleni, da bi se ukvarjali s tem, saj ne predstavljam nevarnosti. Vendar kaj to, da so jim omenili moje ime, pomeni za umetnika (smeh, op. a.)?

Avtor je razvil tudi prototip, ki preprečuje fotografiranje paparacev. Avtor je razvil tudi prototip, ki preprečuje fotografiranje paparacev. Foto: Z dovoljenjem umetnika Adama Harveyja

Približno leto že živite in delate v Berlinu. Je glede na vrsto vaših projektov to za vas lažje, kot če bi živeli v ZDA?
Del mojih projektov je tudi tveganje, za katero pa točno ne morem vedeti, kakšno resnično je. Ko sem prvič razstavljal Nevidna oblačila v Londonu, sem se ob vstopanju na letalo za domov v ZDA spraševal, kaj se lahko zgodi, ko počneš kaj takšnega. Vendar ni bilo nobenih posledic, ki bi se jih zavedal.

To je eden od razlogov, zakaj zaščitnega plašča nisem naredil za množično prodajo. Gre za omejeno izdajo umetniškega dela. Namenoma sem ga naredil krajšega, s čimer ne ponujam rešitve za vse telo, vendar je seveda jasno, kako to narediti.

Ob soočanju z nadzornimi mehanizmi je vse to del strategije, pri čemer pa nočem groziti, temveč si želim biti le dovolj provokativen. Hočem se zavedati, kje je črta, in ji priti čim bližje. Vem, da FBI, CIA in NSA vedo za moje delo, verjetno tudi DHS.

Vendar je to vaša zavestna odločitev.
Na določeni točki se moraš odločiti in si reči: ne moti me, če sem zaznamovan. Vsak, ki dela kaj zanimivega, je označen in na radarju neke vlade na svetu. Najverjetneje ste v njihovi bazi še dolgo po svoji smrti. "Velika težava je to, da nihče ne ve, kaj se zgodi, potem ko na spletu objaviš fotografijo. Klikneš, da se strinjaš, vendar ob tem ne veš točno, kaj se po tem zgodi." "Velika težava je to, da nihče ne ve, kaj se zgodi, potem ko na spletu objaviš fotografijo. Klikneš, da se strinjaš, vendar ob tem ne veš točno, kaj se po tem zgodi." Foto: Vid Ponikvar

Kako lahko torej po vašem mnenju redifiniramo zasebnost v današnjem času?
Sam zasebnosti rad rečem informacijska varnost, kar se sliši legitimno, gre pa za področje, ki predstavlja veliko poslovno priložnost. Vse skupaj kaže na to, kako pojmovanje zasebnosti trpi zaradi preštevilnih pomenov in opredelitev. Zasebnost vključuje vse od tega, da neznancu ne pustite pogledati skozi okno svojega doma, do tega, da ne analizirajo vaših sporočil, poslanih prek elektronske pošte. Zasebnost ima veliko različnih pomenov ter je vezana tudi na številne prostore in družbene situacije, od fizičnih, digitalni do drugih.

Termin bi bilo treba razgraditi na bolj natančne opredelitve. Enako velja tudi za pojem informacijske varnosti, saj obstajata, na primer, medmrežna informacijska varnost in vizualna informacijska varnost, torej področje, na katerem sam delujem. Ko nekaj jasno izrečeš in opredeliš, tudi občutek, da nekaj skrivaš, zbledi. Vprašanje zasebnosti je danes namreč prepredeno s precej sumničavosti.

Oblačilo iz kolekcije Nevidna oblačila (Stealth Wear), ki jo je umetnik zasnoval v sodelovanju z modno oblikovalko Johanno Bloomfield in so jo navdihnile burke in hidžabi, deluje kot zaščita pred toplotnim slikanjem. Oblačilo iz kolekcije Nevidna oblačila (Stealth Wear), ki jo je umetnik zasnoval v sodelovanju z modno oblikovalko Johanno Bloomfield in so jo navdihnile burke in hidžabi, deluje kot zaščita pred toplotnim slikanjem. Foto: Vid Ponikvar

Do vprašanja vizualne informacijske varnosti vas je pripeljalo fotografiranje.
Drži. Takrat sem razmišljal o tem, da nimamo nadzora nad tem. Nekdo nas fotografira in glede tega, kaj bo s tem naredil, ne moremo storiti nič. V tem smo ranljivi.

Ko sem sam fotografiral, sem posnetke, nastale na zabavah, objavil na spletu. Ugotovil sem, da nisem nikogar prosil za odobritev, in spoznal, da tega nočem početi, ampak razmišljati o dejanjih, odmaknjenih od tega.

Ko razmišljamo o svoji prisotnosti v bazah podatkov, je veliko možnosti, da se znajdemo tudi v različnih zasebnih arhivih na drugih koncih sveta. Ob sprehajanju čez mesto se namreč lahko naključno znajdemo na fotografiji kakšnega kitajskega turista. Ne moremo vedeti, da nas je nekdo ujel v svoj objektiv.
Prepričan sem, da smo v ozadju marsikatere turistične fotografije in videa, ob tem pa tako tudi objavljeni na spletu. Kitajske družabne strani pa imajo orodja za prepoznavanje obrazov.

Koliko imamo pri tem izbire, če pomislimo še na kamere, ki so lahko nameščene v mestih?
Velika razlika je med varnostnimi kamerami podjetij oz. zasebnimi kamerami in tistimi, ki jih nadzirajo lokalne oblasti. Za druge upam, da so bolj demokratične in da se v določenih primerih ljudje lahko odločijo, da njihova namestitev ni dobra ideja. Manj demokratično je, ko ljudje začnejo te različne informacije pošiljati tretji osebi brez tvojega vedenja in dovoljenja.

Oblikovanje kamuflaže: pričeska in ličila, ki preprečujejo računalniško prepoznavanje obraza. Oblikovanje kamuflaže: pričeska in ličila, ki preprečujejo računalniško prepoznavanje obraza. Foto: Vid Ponikvar

Pa smo spet pri izhodiščnem razmišljanju, da lahko nekatere stvari tudi na tem področju pogosto dojemamo kot samoumevne in jih brez kritičnega odziva dopuščamo, pri tem lahko celo sodelujemo. 
Menim, da bomo priča še več kameram, spremljanju in nadzoru. Ena od poti za spoprijemanje s to težavo je raziskovanje drugih načinov zaščite zasebnosti, tudi tako, da zaupanje postane pomembnejši del skupnosti. Če nihče ne zaupa drugemu, se to konča tako kot v Londonu, kjer so kamere vsepovsod. V mestih, kjer si ljudje zaupajo, ne potrebujejo toliko kamer.

Zame London v tem smislu predstavlja refleksijo propadanja v družbi, saj nihče ne zaupa drugemu, samo posnetkom. To ni dober način za zagotavljanje varnosti mesta, kar se kaže tudi na primeru Londona, uničuje pa izkušnjo in kakovost življenja. Tako se znajdeš v situaciji, v kateri se odpoveš svoji zasebnosti, vladi omogočiš, da opazuje po vsem mestu, ob tem pa v njem še vedno nisi varen.

Dejavno vlogo v razmerju do teh vprašanja pripisujete tudi umetnosti in oblikovanju.
Obstaja dober citat nekdanjega ameriškega predsednika Obame, ki pravi: "Umetnost ima edinstveno moč in zmožnost za spremembo mišljenja." Menim, da mora umetnik o sebi razmišljati kot o lobistu, v smislu spreminjanja dojemanja ljudi, tudi z močjo vplivanja na odločevalce.

Sam se sicer nimam za lobista, vendar o umetnosti nočem razmišljati le kot o nečem, kar se da na zid. Umetnost in oblikovanje imata lahko legitimno vlogo pri spodbujanju diskurza ter premišljevanja o različnih družbenih in bivanjskih temah. Pri tem je v Evropi lepo videti, da denar za eksperimentiranje in raziskovanje, ki pripelje do tega, prihaja iz javnih virov. V ZDA je položaj drugačen, saj sredstva prihajajo predvsem od korporacij in drugih zasebnih virov. To do določene mere nevtralizira projekte, saj se ne moreš kritično posvečati določeni temi, če je v ozadju financer s področja, do katerega si kritičen.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

delitve: 33
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin