S Kafko nad vaški primitivizem

Tridesetletniki (pa tudi tridesetletnice), ki se, namesto da bi začeli svoje odraslo življenje, zaradi trenutnega družbeno-gospodarskega konteksta vedno pogosteje vračajo domov k staršem, so zagotovo tema, ki je vredna svoje obravnave tudi v umetniškem polju. A besedilo Evropa, ki je premiero ta konec tedna doživelo v SNG Drama Ljubljana, k tej debati prispeva bolj malo.

Möderndorferjevo z Grumovo nagrado "požegnano" besedilo se namreč sodobne slovenske folklore loteva na način, ki ga še najbolje opiše stavek, izrečen v predstavi, da nič več ni abstraktno, vse je dobesedno. Čeprav je vrnitev v domačo vas, kjer živijo slovenski klišeji, od matere alkoholičarke do župnika, ki ima s kuharico otroka, postavljena v okvir nočne more, so vsi poudarki, ki jih je hotel sporočiti avtor, tako neposredni, da delujejo banalno.

Osrednji lik Maks, v katerem je prepričljiv Aljaž Jovanović, se po zavrnitvi ene od Iren v svojem življenju (obe odigra Maša Derganc), neuspešnim soočenjem s kosmatim in agresivnim prototipom pravega moškega (Gorazd Logar), ki mu je prevzel žensko, sporu z najemodajalcem in uvidom, da nima od česa živeti, vrne v domačo vas k mami (Saša Pavček). Že na poti v vas mu dostojanstvo s spolno zlorabo vzame voznik tovornjaka (Valter Dragan), ki serijsko odvaža vsakogar na poti v vas na postanek na jasi, vse, kar sledi, pa je bizarna izpeljava vseh nočnih mor "pravega moškega".

Vaščani in vaščanke na čelu z Ireno nad njim izvedejo kolektivno kastracijo, njihovim primitivizmom pa se Maks upre, kako domiselno, s Kafkovo knjigo, temo svoje diplomske naloge, ki v nočni mori deluje kot bomba, s čimer v dobesednost pripelje še Brechta.

Möderndorferjeve obsedenosti z možatostjo in potenco, ki širši družbeni problem zreducira na psevdoproblem neprave moškosti, le delno uravnotežuje režija Renate Vidič, ki uspešno krmari med sanjskim in realnim, in avtorjeve domislice pripelje do grotesknih skrajnosti. Te stopnjujejo scenografski elementi, kot so tipična slovenska podeželska vrata in okna, psihedelične tapete in velik rožnat pujs, a pri vsej dobesednosti morda delujejo celo nekoliko odveč. Priložnost za komentar sodobnih razmer je tako slabo izkoriščena, a tolažimo se lahko s tem, da se Evropa vsaj loteva pravih vprašanj.