Rihard III. + II.: Brezčutna oblast je lahko tudi človeška!

Tomaž Pandur, eden od najvidnejših slovenskih režiserjev, ki je svojo umetniško bit zadnji dve desetletji odkrival in razvijal na tujem, se v sodelovanju s Slovenskim narodnim gledališčem iz Ljubljane vrača na domače odre s predstavo v slovenskem jeziku.

Za osnovo pretresljive drame o vzponu na oblast in padcu z nje, o hrepenenju, empatijah, nesrečnih usodah in smrti, je vzel tri Shakespearove kraljevske igre, Henrika IV., Riharda II. in Riharda III. Besedišče vseh treh je pretresel, oklestil, očistil dramaturške navlake, ga prevetril in se osredotočil na psiho izbranih blaznežev in norcev, ki so s svojimi dejanji risali zanimivo in velikokrat nesrečno preteklost angleškega dvora.

S poglobljenim seciranjem miselnega kolesja članov kraljeve družine in obrobnih likov je občinstvo potisnil na rob smiselnega in absurdnega. Na izčiščeni sceni Svena Jonkeja, ki ji na proti občinstvu nagnjeni klančini dominira vrteča se miza, okoli katere so posedeni vsi nastopajoči, za njimi pa se pne platno, na katerem se izmenično pojavljajo videoizseki srnjadi in jelenov v njihovem naravnem habitatu ter "groplani" glavnih protagonistov v živo, je kot (ne)razumljeni umetnik v karikirani formi Zadnje večerje naslikal živahni vzpon (Rihard III.) in trpeči propad (Rihard II.) kronanih glav iz bogate angleške zgodovine.

V prvem delu dramskega diptiha z epilogom o smrti (tako je predstava podnaslovljena) sledimo jeguljastemu mojstru zavajanj in obrekovanj, pokvečenemu Rihardu III., ki na svojem brezglavem lovu za krono neusmiljeno odstranjuje vso konkurenco, vključno s svojim sorodstvom. V vlogo krutega skrunitelja svetega in rablja razuma in čustev se je mojstrsko vživel prvak ljubljanske Drame Branko Šturbej.

Tolikšnega razpona negativizma in norosti, zgoščenega v prvovrstno igro enega posameznika, na odrih slovenskih gledališč že dolgo ni bilo mogoče zaslediti. Njegovi do potankosti odigrani ekscesni izpadi in histeričen smeh, ki pospremijo genialnost izrečenega, so samo košček v mozaiku kompleksnega in večplastnega lika, ki ga je igralec skreiral s srdito močjo na eni in tankočutno krhkostjo na drugi strani. "Njegova" zgodba, tlakovana z izdajstvi, krvjo in smrtjo, ima samo enega junaka (njega samega), a številne žrtve. Te, v podobi izdane Lady Ane (izjemna Polona Juh), od žalosti skrhane kraljice Elizabete (nepozabna Silva Čušin), plešočega in umorjenega vojvode Clarencea (prepričljiv Klemen Slakonja) in nesrečnega kralja Edvarda IV. (Robert Korošec), so boleč opomin na to, kaj je človek sposoben narediti za moč in oblast.

Če je Šturbejev Rihard mogočni norec, ki preti vsem, je Rihard Saše Tabakovića, ki je naslovni junak drugega dela diptiha, mogočni (in prepričljivi) norec, ki preti predvsem samemu sebi. Njegova neulovljivost, omahljivost v sprejemanju odločitev, zasanjano odzivanje na svet okoli njega, dvom vase in v druge ter nezmožnost obdržati krono so dokaz, da vsi pač nis(m)o rojeni za poseganje po oblasti, za moč, ki jo oblast prinese, za samomanipulacijo in manipulacijo s strani drugih. Nasproti mu v vsej mogočnosti (tako fizični kot miselni) stoji markantni Jernej Šugman, ki je upodobil Henrika Bolingbrokea, pozneje (potem ko mu Rihard preda krono) Henrika IV. V podajanje krone se vmešata še vojvoda Yorški (Alojz Svete) in Robert Brakenbury (Uroš Fürst).

Kaj sledi padcu z oblasti? Menda smrt. Kam po smrti? V Jeruzalem. Tam nas s svojimi modrostmi o življenju in smrti dočaka Kralj (vseh kraljev), ki ga je s skoraj 20-minutnim monologom v življenje obudil Radko Polič. Igralska kilometrina igralcu resda omogoči, da iz danega iztisne kar se da, a menim, da je z vidika gledališkega užitka in zaokrožene celote njegov, sicer vznesen in igralsko uravnotežen doprinos tu odveč.

Robusten gledališki diamant, ki do popolnega sijaja potrebuje še nekaj brušenja.