"Rad imam gledališče igralca"

Ljudje vas poznajo kot igralca. Vse bolj se srečujete tudi z režijo. Kakšne so razlike, kakšne vzporednice?

Bistvena razlika med režijo in igro je seveda v poziciji glede na igralni prostor. Igralec je ponavadi na odru, režiser večinoma ne. Se pa dogajajo tudi različne kombinacije. Obstajajo uprizoritve, kjer je na odru samo in zgolj režiser, čeprav gledamo igralce. Sam imam rad uprizoritve, kjer igralci igrajo, režiser pa je nevidno vpet v predstavo. Skratka, gledališče igralca.

Vas bolj zanima ustvarjanje v teatru ali pred kamero? Zakaj, zakaj ne?

Zadnje čase me zanima tudi ustvarjanje za kamero, vpisal sem študij filmske režije na AGRFT. Zanimiva reč, toplo priporočam.

Trenutno nastopate v komični kriminalki 39 stopnic v Špas teatru. Kako ste se odločili za sodelovanje pri tej precej nenavadni predstavi?

Zlahka. Na povabilo direktorice Špas teatra Urške Alič, na podlagi prebranega teksta, soigralcev in režiserja je bila odločitev o sodelovanju sprejeta hitro in z navdušenjem. Ni mi žal.

Imate še kakšne neuresničene želje na področju kulturnega udejstvovanja?

Glede na to, da sem študent filmske režije, je ena od mojih nalog, da v letu 2013 posnamem igrani film. To si želim in to je tudi popolnoma uresničljivo.

Katera zvrst umetnosti vam je bližje in zakaj?

Kot ustvarjalcu mi je seveda najbližje gledališče, s tega področja imam tudi največ znanja, izkušenj. Kot konzumentu umetniških stvaritev pa mi je ljubo lahkotno prehajanje med popoldansko predstavo v kinu, večernim koncertom, nočnim branjem knjige in ogledom dobre razstave naslednje dopoldne.

Katera knjiga je trenutno na vaši nočni omarici, kateri CD v CD-predvajalniku?

Na nočni omarici ta hip bolj "strokovna literatura", recimo, Arnheim: Umetnost filma, Plažewski: Filmski jezik. Imam pa tudi Debelega Bertija, ki ga je tam pozabil moj sin, dobro čtivo. V CD-predvajalniku je Lily Allen.

Kateri film in katero predstavo ste si ogledali nazadnje in kakšen vtis sta napravili na vas?

Nazadnje sem si ogledal kratki študentski film Kaje Tokuhisa z naslovom Osa. Zanimiva, duhovita, dobro zrežirana in odigrana ideja. Sinoči sem si ogledal petdeseto ponovitev predstave Pes, pizda in peder v MGL. Čeprav sem predstavo videl že skoraj štiridesetkrat, je mojstrska igra igralcev znova pustila močan vtis tako name kot na gledalce. In še mimogrede, že štiridesetič sem se vprašal, kje hudiča so znameniti člani komisij za podeljevanje igralskih nagrad oziroma, še bolj točno, kje je njihov občutek za tisto, kar je v igri vredno in kaj ne.

Kako ocenjujete kulturno bero v Sloveniji? V katerih kulturnih hramih se najpogosteje zadržujete?

Načeloma se izogibam kulturni beri in kulturnim hramom, tako da bi o tem težko kaj rekel.

Kakšen je vaš odnos do kulture? Kako je v Sloveniji poskrbljeno za samostojne kulturne delavce?

O odnosu države do kulture bi se dalo pisat traktate. Načeloma pa po moje velja tole. Odnos države je tak, kot je odnos njenih državljanov oziroma tiste skupine državljanov, ki ima trenutno v rokah oblast. Včasih je boljši, včasih slabši.

Katerega umetnika najbolj cenite in zakaj?

Najbolj cenim umetnika, ki vsem preprekam in preizkušnjam navkljub ohranja pristno radost do ustvarjanja. In takih je v Sloveniji kar nekaj.