PRELISTANO: Zemljevid in ozemlje

Avtor: Michel Houellebecq Prevod: Mojca Medvedšek Založba: Cankarjeva založba Cena: 29,95 evra

Redki so romani, ki nas v hektičnem svetu pripravijo do tega, da se ustavimo in prebiramo literarno delo, kot da bi imeli ves čas na svetu. Houellebecqov Zemljevid in ozemlje je zagotovo eno od takšnih del, saj je v ozadju številnih (tudi precej grotesknih) dogodkov, ki se mojstrsko zvrstijo v romanu, meditacija o minevanju, staranju in propadanju človeštva. A kljub na prvi pogled temačni vsebini roman ne vzbuja tesnobe ali drugih oblik nelagodja, temveč ravno obratno, prinaša nekakšno sprijaznjenost, predvsem pa občudovanje pisateljskih sposobnosti Houellebecqa.

Zemljevid in ozemlje je mešanica fikcije, ko govorimo o zgodbi, in resničnosti, ko se v fiktivno zgodbo vmešajo "resnični" liki, osebnosti iz francoskega javnega življenja, na primer kar sam avtor knjige ter njegov sodobnik in prijatelj Frederic Beigbeder. Osrednji lik romana, umetnik Jed Martin, se namreč po zaslugi uspešne fotografske in slikarske kariere začne srečevati in prijateljevati s francoskimi pisatelji in novinarji, predstavnicami za stike z javnostmi in direktorji, njegova brezbrižnost do tako imenovanih slavnih pa hkrati služi kot komentar družbe in kot gonilo počasnega umika iz živahnega javnega življenja.

Težo propadanja Houellebecq blaži s črnim humorjem, podrobnostmi, kot so dejstvo, da se Martinova slikarska pot konča, ko ni zmožen dokončati dela Damien Hirst in Jeff Koons si delita umetnostni trg, ter da Houellebecqa, kot fiktivni lik v romanu, brutalno umori neki plastični kirurg. Težo Houellebecq kot avtor blaži s tehničnimi podrobnostmi o opremi, ki jo uporabljajo njegovi liki, o blagovnih znamkah, izdelkih, poslovnih odločitvah, potovanjih in urejanju bivanjskega prostora, z angleškimi izrazi, ki v prevodu morda delujejo nekoliko nerodno, saj ne stojijo tam, kjer bi jih pričakovali slovenski bralci, a kljub temu dovolj nazorno slikajo kontrast med natančnostjo opisovanja predmetov in pavšalnostjo opisovanja čustev. Tako kot potrošništvo tudi Houellebecq poskuša neizbežno prekriti s predmeti, nadstandardom, izboljšavami in mesenim.

Narativna zasnova romana tako temelji na stalnem zavajanju, na preskokih in na videz usodnih dogodkih, ki na koncu ne spremenijo ničesar. Tudi dokaj natančen opis Houellebecqove smrti, pogreba in tega, kako so se na smrt odzvali drugi, kaže na nekoliko perverzno poigravanje s pisateljevim egom, dejstvo, da svojemu prijatelju nameni precej daljše in srečnejše življenje, pa si lahko razlagamo tudi na ironičen način. Na koncu namreč milijoni, ki jih je Jed Martin zaslužil s prodajo slik, eseji o njegovem delu in članki v uglednih časopisih ne pomenijo nič, ko se mora Martin spopasti z odnosom do očeta, z njegovim in lastnim koncem.