Prelistano: Trenutek v življenju drugega

Avtor: Maurice Béjart Prevod: Marjan Poljanec Založba: Modrijan Cena: 30,50 evra Maurice Béjart, rojen leta 1927 v Marseillu kot Maurice-Jean Berger, Béjart je bilo umetniško ime, ki si ga je izbral že v mladosti, je bil eden od najvplivnejših in najplodnejših koreografov in plesalcev 20. stoletja. S svojimi baleti je prepričal množice v Evropi in po svetu, čeprav mu ameriških in angleških gledalcev nikoli ni uspelo navdušiti.

Svoje avtobiografije se je koreograf lotil kronološko, čeprav se je nekje proti koncu pisanja odločil, da linearno časovnico prekine in se tako prepusti bolj asociativni strukturi pisanja in razmišljanja o svojem življenju, v katerem je v ospredje, tako kot pri avtobiografskem pisanju, vedno znova postavil balet. Ples je bil zanj življenje in življenje je bilo zanj ples. Trdil je, da je ples umetnost 20. stoletja, saj je ta tisti, ki prebuja, prejšnje stoletje pa je v njegovih očeh potrebovalo prebujenje bolj kot katerokoli prej. V enem od razmišljanj o plesu je v knjigi tudi zapisal: "Ples ponuja minimum razlag, minimum zgodb in maksimum občutkov."

Središče Béjartove avtobiografije je speljano okoli nastajanja baletnih predstav, ki jih je v svojem življenju ustvaril več kot sto. Omenja številna gostovanja, s tem pa potovanja na različne konce sveta. Njegove predstave so lahko videli na Japonskem, v Kanadi, Združenih državah Amerike, v Latinski Ameriki, Južni Koreji, Kitajski in skoraj povsod po Evropi. Od strani do strani umetnik tako niza svoja različna baletna sodelovanja, srečevanje z ljudmi, utrinke iz plesnih dvoran, z odrov in poti. Ples in dogodki, povezani z njim, so središče pripovedne niti, vanjo so vpletena umetnikova razmišljanja o vlogi umetnosti, baleta, duhovnosti, gledalcih, ljubezni, samoti, glasbi in drugih umetnikih, pri katerih se je navdihoval. Dobro je poznal film, književnost, filozofijo, zatekal se je v duhovnost, na potovanju v Iran leta 1973 se je spreobrnil v šiitski islam. Njegov junak je bil Leonardo da Vinci.

Na samem začetku knjige evropsko znani koreograf in plesalec zapiše, da je pravzaprav želel postati režiser. Vendar ni verjel v naključja, tako tudi ne v naključnost poklica, verjel pa je v metamorfoze, vznemirljivost življenja. Za umetnika je pravil, da je podoben prostitutki, saj je njegova naloga, da skrbi za užitek odjemalca. Prepričan je bil, da je treba gledalca zapeljati, osvojiti.

Ko opisuje svoje odraščanje, piše tudi o tem, kar ga je zaznamovalo do konca življenja. Ko je bil star sedem let, mu je umrla mama, tega ni nikoli sprejel. Svojo preteklost, svoje otroštvo je podoživljal in ga vključeval v predstave. Čeprav je v nadaljevanju ubesedovanja svojega življenja ob smrti očeta leta 1961 zapisal, da smrti ni, pa tudi, da človek ni nikoli sam, čeprav se je ravno z vprašanjem osamljenosti ukvarjal tudi v svojih predstavah. Raje kot spomine je imel načrte. Preteklost ga je zanimala, če se je lahko z njo hranil v svojem času. Ni bil družaben, raje je hodil v kino. Prav tako ni imel telesa "tipičnega" plesalca, zato je moral iznajti slog, ki je ustrezal njegovemu telesu. Pravzaprav ga je iznašlo njegovo telo.

Ob spominjanju na odraščanje, zorenje, prve plesne korake, ustanovitev baleta XX. stoletja iz leta 1961, ki ga je pozneje nadomestil Ballet-Théatre de Paris, razmišljanjih o predstavah, občinstvu in umetnosti se Béjart veliko sklicuje na druge umetnike. Velikokrat omeni Wagnerja, Baudelairja, tudi Camusa, Goyo, Sartra, Artauda in druge. Pomembno mesto v njegovem življenju in delu je imela duhovnost. Béjart je orientalsko filozofijo spoznaval že v mladosti prek svojega očeta. Bil je sin v Senegalu rojenega francoskega filozofa in lekarniške delavke. Njegova prababica je bila Senegalka, na svoje afriške korenine pa je bil izjemno ponosen.

Skozi Béjartovo avtobiografsko ubesedovanje tako pogledujemo v življenje koreografa in plesalca, spoznavamo ga kot osebnost, njegova občutja in razmišljanja, čeprav bi lahko imela še več prostora v zapisu, saj so ta pravi sok umetnikovega pripovedovanja, ki bralca ob popisovanjih nastajanj predstav zares aktivno nagovorijo. Živi so tisti deli knjige, v katerih se razlijejo razmišljanja, kot na primer tam, kjer koreograf utemelji svojo jezo do dojemanja baleta kot nižje umetnosti, ki je namenjena razvedrilu. Iz kronološkega toka plesalec v tem primeru bralca spodbode in zbudi s podajanjem zgodovine baleta in njegove vloge v različnih obdobjih kot tudi s svojimi opazovanji širšega konteksta svojega ustvarjanja. Kot tam, ko zapiše, da je ples družben pojav. Za Béjarta je bil ples celo nekaj religioznega.

Skozi delo Trenutek v življenju nekoga drugega nas avtor tako pelje skozi svoje življenje, trenutke, ki so se vpisali v zgodovino evropskega plesa. Kot rečeno, ob pisanju o sebi in svojih stvaritvah, kot so Posvetitev pomladi, Deveta simfonija, Nižinski, Maša za sedanji čas in drugih, bi se koreograf, ki se je poslovil od tutuja ter prepletel različne plesne sisteme in tradicije ter z njimi združeval različno glasbo, lahko še večkrat ustavil pri svojih razmišljanjih o plesu kot tudi ob širšem kontekstu, v katerem je ustvarjal, in vlogi umetnosti. S to perspektivo sicer svoje spomine v književnem delu prepleta, a jih bolj niza kot razvija. Že res, da gre za avtobiografijo, ne knjigo esejev, pa vendar ob nenehnem nizanju trenutkov, vezanih na nenehno nastajajoče predstave, pripovedni suspenz nekoliko omedli. Pa vendar ga vedno znova zbudijo misli o življenju in umetnosti koreografa Béjarta.

NA KRATKO: Avtobiografija Mauricea Béjarta, enega od najvplivnejših in najplodovitejših koreografov in plesalcev 20. stoletja, je knjiga o življenju, potopljenem v ples, nastajanju predstav in trenutkih, ki so se odvijali v plesnih dvoranah, za odrom in na odru. Ob spominih na odraščanje, zorenje in plesni razvoj ter nastajanje novih in novih plesnih predstav pripovedni suspenz na posameznih mestih sicer nekoliko omedli, pa vendar ga avtor vedno znova obudi s svojimi razmišljanji o umetnosti, plesu in življenju.