"Predstavljajte si, da bi ilustriral Cankarja!"

Zlata hruška, Stepančičeva zvesta spremljevalka Zlata hruška, znak kakovosti za knjige, namenjene otrokom in mladini, je Stepančičeva zvesta spremljevalka. Nazadnje, decembra 2011, je bil soprejemnik kar dveh priznanj zlata hruška – za knjigi Kje pa ti živiš? in Modrost nilskih konjev. Ne šteje, koliko z njegovimi ilustracijami oplemenitenih del je prejelo znak ali priznanje zlata hruška, a med njimi se znajdejo tudi Počečkani ropar, ki sta ga ustvarila z ženo Lucijo, poezija Saše Vegri Naročje kamenčkov, Kako je Jaromir iskal srečo Petra Svetine in njegova Zgodba o sidru, slikanica brez besedila.

Zgodba o sidru – toliko zgodb kolikor bralcev "Knjig ne delam z namenom, da bodo dobile nagrade, pač pa v vsako vložim kar največ," ostaja skromen Stepančič, ki je za Zgodbo o sidru prejel tudi Levstikovo nagrado 2011 in priznanje Hinka Smrekarja 2010. To je morda edina ali ena izjemno redkih slovenskih slikanic brez besedila, ki so redkost tudi v svetovnem merilu. Kot pove ilustrator z neizmerno domišljijo, je bilo nastajanje Zgodbe o sidru pošteno garanje, a rezultat vreden vsega truda: "Ker vemo, da slika pove več kot tisoč besed, sem hotel ustvariti slikanico, ki bi vse povedala skozi slike. Tako sem si moral sam že prej zamisliti zgodbo in jo prevesti v slike, seveda tako razumljivo, da bo tekla tudi brez besed. Zgodba ni podana skozi besede enodimenzionalno, da jo torej preberemo in so ilustracije zgolj pomoč ali privesek k branju, moj namen je bil, da si bo vsak bralec ilustracij ustvaril svojo zgodbo. Zgodb je praktično toliko, kolikor je bralcev."

"Pri slikanicah je ena plus ena tri" Dobro slikanico po njegovem mnenju, ki se ostri tudi ob trojici otrok, odlikujejo ilustracije, ki imajo notranjo logiko, ki iz detajla v detajl pletejo zgodbo. To prvino želi vnesti v vsako slikanico, ne glede na to, ali ima besedilo ali ne: "To je ključno, kajti nekdo lahko uživa samo v ilustracijah, ni treba, da bere besedilo. Po tem kriteriju ločim dobro ilustracijo od slabe." To je sploh aktualno v današnji poplavi slikanic, v kateri je laiku težko ločiti ljuljko od pšenice.

Damijanovim ilustracijam dajejo pečat tudi prepoznaven humor, komunikacija z bralcem in didaktičnost, ki so vse rezultat odzivnosti na besedilo. "Vedno govorim, da je pri slikanicah ena plus ena tri in ne dva, saj ne obstajata samo besedilo in ilustracija, ampak sta nekaj več, saj vplivata drug na drugega."

Ilustrirati = na novo napisati likovno-risarsko zgodbo Ustvarjalni proces se začne, ko Stepančič v roke dobi še neobjavljeno besedilo. Najprej ga nekajkrat prebere in si zamisli, kako bi to besedilo pretopil v knjigo, kako bi bila ta videti na polici, kakšen format, papir in debelina bi ji ustrezali. Šele nato misli zaposli s tem, kakšne ilustracije bi krasile knjigo in s katero slikarsko tehniko bi jih udejanjil. Ilustratorsko jemanje zaleta je dolgotrajen proces: "V tem procesu tuhtam, gruntam, če je treba, obiščem muzej. Takrat kot neka spužva srkam informacije iz okolice, saj moram neko likovno-risarsko zgodbo na novo napisati. To je skoraj bolj ustvarjalen proces, kot je potem sama izdelava ilustracije. Vedno govorim o Arhimedovi točki, ki jo ima vsaka stvar, in kako jo vpreči v delo."

Pretok idej "To sploh ni vprašanje, dober ilustrator mora biti knjižni molj. Picasso ni popravljal avtomobilov in popoldne še slikal, ampak je slikal z neko odgovornostjo, resnostjo, to je bil njegov svet. Prepričan sem, da mora ilustrator delovati isto, predano, ne pa polovičarsko," je odločen na Primorsko preseljeni ilustrator, ki je diplomiral na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani.

Med branjem in obiskovanjem muzejev se mu včasih utrne kakšna izvirna zamisel za zgodbo, besedilo za katero lahko naroči kar svoji ženi Luciji Stepančič, mojstrici besede. Odlično se ujame tudi s Petrom Svetino, kateremu lahko prav tako pod pero položi temo, ki ga v nekem trenutku zanima. "Ilustracija ni hermetična stvar, ampak pomeni pretok idej." Hkrati je žena tudi Damijanovo prvo kritiško oko in ustvarjalska duša dvojčica: "Z ženo veliko sodelujeva, tudi jaz na področju zgodbe in ona na področju ilustracij, zato lahko nastane zanimiv dialog." Plod njunega sodelovanja so Počečkani ropar, Čečkalnik ter Martinček in dinozavri, v prihodnosti pa lahko pričakujemo še več knjižnih sadov zakoncev Stepančič, ki imata doma kar trojico ocenjevalcev in navdihovalcev, že ustvarjalcev knjig in stripov.

"Zgodbe so univerzalne" Stepančič je iz ilustratorskih stopil tudi v pisateljske vode in se podpisal pod slikanico Ko bom velik/a, bom …, a bo v prihodnje ostal zvest ilustraciji: "Nisem človek pisanja, zato naj raje pišejo tisti, ki so bolj nadarjeni za to. Besede so mi preveč pomembne, da bi se sam lotil pisanja. Spoštujem ljudi, ki dajo veliko na kulturo govorjenja, dialoga, debatiranja. To pogrešam in na nek način sploh nimam sogovornikov, velikokrat me ljudje sploh ne razumejo. Le kaj naj se pogovarjam o avtih ali ipodih? Zgodbe so povsem nekaj drugega, so univerzalne, nadčasovne." Le dan pred pogovorom ga je na mah osvojila grščina, žuboreča iz ust znanke iz Aten: "Poslušati grško besedo je fascinantno, in čeprav je nisem razumel, mi je polepšala teden. Ko slišiš nekoga, ki govori grščino, jezik, podoben tistemu, ki sta ga uporabljala Pitagora in Eratosten … genialno. To potem dati v slikanico mi je v izziv!"

Ilustracija za odrasle – nova tržna niša V preteklosti je že dokazal, da se domače počuti tudi v ilustraciji za odrasle, ki je danes v Sloveniji žal ogrožena vrsta: "Pri nas vsi mislijo, da so ilustracije samo za otroke, kar je nerazumljiv stereotip. Z veseljem bi se lotil ilustriranja določenih knjig za odrasle, od Mikhaila Bulgakova in Paula Austerja do Edgarja Allana Poeja. Pred kratkim je pri Mladinski knjigi izšla ilustrirana izdaja knjige Starec in morje, kar je morda začetek neke nove zgodbe. V tujini je to nova tržna niša, pri nas pa … Predstavljajte si, da bi ilustriral Cankarja, Moje življenje ali pa Hišo Marije Pomočnice!"

Njegovemu zanosu ni videti konca. Ravnokar se ukvarja z najzahtevnejšim ilustratorskim zalogajem do zdaj, o katerem ostaja skrivnosten, nadvse pa se že veseli ilustriranja pravljice Železni Janez, ki ga je nagovorila s svojo globino, arhetipskostjo in pravljičnimi atributi, tako da jo postavlja ob bok Malemu princu. Prepričan je tudi, da ima vsak človek knjigo, ki mu je bila v otroštvu še posebej ljuba. "Ne vem, zakaj se nihče ne vpraša, zakaj se mu je ta knjiga vtisnila v spomin, kaj ga veže nanjo – predvidevam, da ilustracije," za konec povabi k miselni vrnitvi v otroštvo in hkrati poudari, da bi tudi odrasli morali ostati zvesti slikanicam.