"Pisati knjige in biti minister za kulturo sta nasprotna položaja"

Kateri dogodek je najbolj zaznamoval vašo kulturno pot? Od nekdaj so me privlačile knjige in sem rad bral. Moj stric Mirko Rupel (v mojih dijaških letih ravnatelj Narodne in univerzitetne knjižnice, jezikoslovec, prevajalec Valvasorjeve Vojvodine Kranjske, Goldonijevih Primorskih zdrah, Držićevega Botra Andraža – pa urednik Trubarjevih del) mi je podaril v usnje vezan Slovenski pravopis, kar sem razumel kot nekakšno dovolilnico, da se ukvarjam z literaturo. V gimnaziji sem pisaril vse mogoče reči, celo nekakšne kriminalke, ki so se dogajale v Franciji. Vendar sem se začel resneje ukvarjati z literaturo (s prozo, nikoli s poezijo, sam ne vem, zakaj) na univerzi. Potem sem izdal nekaj romanov, po njih pa še druge knjige. Seveda ne bom nikoli pozabil občutka posvečenosti ob pogledu na tisoče knjig, ki so bile zložene v "čitalnici" NUK-a, kamor me je nekoč pripeljal stric. Se spomnite prve kulturne prireditve, ki ste jo obiskali, in kakšen vtis je pustila na vas? Moje prve kulturne prireditve – ko sem hodil v osnovno šolo – so bili očetovi koncerti v Slovenski filharmoniji. Oče je bil violinist in je veliko koncertiral. Še danes imam od vse glasbe najbolj v ušesih violinske koncerte Bacha, Beethovna, Mendelssohna, Mozarta, Saint-Saënsa … S katero umetniško zvrstjo ste se ali bi se želeli aktivneje ukvarjati? Vse življenje sem se aktivno ukvarjal z leposlovjem. Starši so me spodbujali k igranju klavirja, violine in roga, vendar sem vsa tri glasbila enega za drugim "vrgel v koruzo". Pač pa sem goreč privrženec in poslušalec klasične glasbe. Ste bolj naklonjeni obiskovanju megalomanskih kinematografov ali intimnejših gledaliških hramov? Katero predstavo ali film ste si ogledali nazadnje? Nekoč sem redno hodil v gledališče, saj sem celo pisal kritike, tudi v kino. Moj odnos do gledališča in do kina se je zelo poslabšal. Večkrat grem v kino ali v gledališče, kadar sem v tujini in imam kakšen odmor. Pogosto so me vabili na operne festivale. Mislim, da sem nazadnje videl Don Juana v Salzburgu, v Ljubljani pa Jančarjevo Lahko konjenico. Moja najljubša opera je Figarova svatba, po njej pa vse, kar je Mozartovega in Rossinijevega. Tudi od mojega filmskega doživetja je minilo leto ali več. Šel sem v Kinoklub Vič gledat film Romana Polanskega The Ghost Writer (Pisatelj v senci) po scenariju Roberta Harrisa.

Katero knjigo ali knjige prebirate v teh dneh? Katera zvrst literature vas najbolj pritegne?

Trenutno vzporedno berem Zgodovino Bizantinske države in družbe (A History of the Byzantine State and Society) Warrena Treadgolda in zgodovino Otomanskega cesarstva (Osman's Dream) avtorice Caroline Finkel. Sicer sem menda prebral vse knjige zgoraj omenjenega Dana Browna. Pred tem sem prebral Jančarjevo knjigo To noč sem jo videl.

Kateri glasbeni album ste si kupili nazadnje ali ga prejeli v dar?

Če se prav spominjam, je bil komplet zgoščenk z Bachovimi partitami, preludiji in fugami, ki jih igra Glenn Gould.

Kakšna je vloga kulture v današnjem času? Ali lahko prebudi Slovence?

Najbrž primerjate današnji položaj kulture s tistim pred osamosvojitvijo. Nekoč je kultura (na primer gledališče, leposlovje …) nadomeščala različne prepovedane ali nemogoče dejavnosti, danes to ni več potrebno. Sicer je pomanjkanje kulture temeljni problem današnjega življenja v Sloveniji. Poplavljajo nas sramotni, nespodobni, nekulturni pojavi. Ne vem, kako bomo tekmovali z drugimi Evropejci, če ne bo prišlo do preobrata v našem izobraževalnem sistemu. Naše bralne navade so slabe, razumevanje zgodovine pa je povezano s tisto znano politično floskulo, da "preteklost ni pomembna" in da "ljudi zanima samo prihodnost". Zavedati se je treba, da je manj priložnosti za laganje o preteklosti, medtem ko je mogoče o prihodnosti govoriti vse mogoče. Danes, ko ljudje tako hitro pozabljajo in jih vladajoče ustanove spodbujajo k pozabljanju, je mogoče reči karkoli, obljubiti karkoli.

Po 20 letih literarnega zatišja ste v roku dveh let izdali dve knjigi: Predsednik ali Tako, kot je bilo in najnovejšo Slovenija na svetovnem prizorišču. Takrat ste ob koncu predstavitve knjige dejali, da se nekoliko ironično lahko zahvalite tudi premierju Borutu Pahorju, "saj na zunanjem ministrstvu prejšnjih nekaj let nisem imel nobenega resnega dela, tako da sem lahko pisal knjige". Se obeta še kakšen literarni izdelek?

Morda. Zbiram gradivo o času po drugi svetovni vojni, pravzaprav o svoji mladosti. Vendar pravega zatišja ni bilo nikoli: leta 2001 sem ob deseti obletnici države izdal knjigo Srečanja in razhajanja, leta 2004 je izšel Prevzem zgodbe o uspehu, leta 2009 sem izdal učbenik Stabilnost ali svoboda – mednarodni položaj in zunanja politika; lani pa je izšla knjiga o slovenskem predsedovanju EU (Slovensko predsedovanje v ognju lastnih sil).

V vaši biografiji je med drugim navedeno tudi to, da ste pisatelj in dramatik, pa vendar nikoli niste opravljali nalog ministra za kulturo. Bi bila to za vas sprejemljiva opcija oziroma bi bili pripravljeni sprejeti ta ministrski izziv?

Pisati knjige in biti minister za kulturo sta zelo različna, celo nasprotna položaja. Vaše vprašanje me spominja na vprašanje, ki sem ga pred davnimi leti, ob začetku hrvaške (in slovenske) pomladi, zastavil odličnemu hrvaškemu pesniku Vladu Gotovcu. Vprašal sem ga, ali bi v primeru zmage na volitvah vzel ministrstvo za kulturo. Začudeno me je pogledal in odgovoril: Kultura? Kje pa! Bil bi kvečjemu notranji minister. Ob tem se spomnil nekega pogovora s Francetom Bučarjem. Nekoč je rekel, da bi v slovenski vladi potrebovali kvečjemu štiri ministrstva: finančno, notranje, obrambno in zunanje. Ko sem ga vprašal, kaj pa kultura, je rekel, da bi lahko spadala pod notranje ministrstvo.

Katerega umetnika najbolj cenite in zakaj?

Mozarta. Shakespeara. V literaturi Dostojevskega. Med Slovenci Cankarja in Kocbeka. Zakaj? Mislim, da se o teh imenih sploh ni mogoče spraševati.

Kateri umetnik je najbolj zaznamoval vaše življenje?

Vsi navedeni, poleg njih pa – da ne pozabim – filmski režiserji kot Fellini, Hitchcock, Truffaut, Polanski …