Pia Zemljič: Najraje copram ljubezen

Trenutno v alternaciji z Viktorijo Bencik blestite v muzikalu MGL-ja Čarovnice iz Eastwicka. Kakšen je vaš odnos do petja in plesa na sploh? Hvala, zelo me veseli, da sem lahko del izvrstne ekipe MGL. V užitek mi je bilo sodelovati z njimi.

Petje in ples sta dve zelo neposredni, organski, če hočete, primarni zvrsti umetnosti. Izhajata iz samega bistva ustvarjalca, čarobni sta, ko sta resnični, zares, tukaj in zdaj iz človeka … Ker glas in telo najprej izdata, na primer, igralca, ki se v svoji koži ne počuti dobro … in povzročita, da zažari, ko je vse usklajeno, ko je odprt, sproščen. Petje in ples v meni vzbujata torej strahospoštovanje na nek način in me hkrati osvobajata, ko premagam svoje meje in dvome.

V čem vidite prednosti in slabosti pevsko-plesne predstave? Prednosti v ustvarjanju muzikala, spevoigre, plesno-pevske predstave … je priljubljenost pri občinstvu in seveda, ne samo posledično, tudi užitek pri ustvarjalcih, "vežbanje" obrtniškega znanja, dril, natančnost, delo, pa kolektivni duh … Sama sem privrženka tega vsi za vse, vsi usmerjeni v isti cilj, rada imam povezanost, spodbujanje, navijanje.

Pri teh vrstah predstav je vpletenih ogromno ljudi, mnogo več kot pri dramskih predstavah. Odvisen si od vseh in oni od tebe, gre za skupinski uspeh … Slabosti pa sta morda, da je to velik finančni zalogaj, in pri nas nekatere stvari, povezane z denarjem, preprosto niso izvedljive, in morda omejitev svobode pri igralski interpretaciji zaradi zakonitosti žanra.

Ste za vaš lik glasbenice Jane Smart, ene od protagonistk, črpali tudi iz lastnih izkušenj? Tudi, na nek način. (smeh) Všeč mi je priimek. Šalim se. Sama sem igrala klavir. Slabo, ker sem sovražila tehnične vaje, tako zelo, da sem razmišljala, kako bi vrgla samo sebe na asfalt, da bi si zlomila komolec in mi ne bi bilo treba iti na izpit – groza! Pa sem nekega dne, končno, dobila skladbo, ki me je navdušila. Morali bi videti to lenobo Pio, kako je vsakodnevno vadila ure in ure … Tako to je. Strast. Strast do vsega, kar počneš.

Če bi imeli čarovniške moči, kaj bi najraje "scoprali", "zacoprali"? Imam čarovniške moči in najraje "copram" ljubezen. (smeh) V odnosih, v kuhanju, ustvarjanju, igranju, v "naravljenju" ("scopranka" mlajšega sina, ko čaramo v naravi), nič drugega si pa ne drznem. Ne zaupam si, da se ne bi strašno zmotila … Saj veste, vse se izpolni, kar si želite, a nikoli natančno tako, kot ste želeli. Naj pridejo čarovnije same od sebe. Vedno me razveselijo.

Kaj vam osebno pomeni slovenski kulturni prostor? Ojoj. Ste pa dregnili. Sem mislila, da gre za lahkoten intervju. (pomenljiv nasmešek) Je prostor mojega jezika z redkimi izleti čez meje, je tudi edini prostor mojega ustvarjanja. Trenutno pa je situacija v tem prostoru eklektična in strašno zaskrbljujoča. Ne le zaradi posledice finančnih ukrepov, nekatere poteze so ustvarjalce popolnoma onemogočile v samem delovanju, v umetniškem smislu. Prepoved avtorskih pogodb v našem svetu pač ne more obstati. Filmi, gledališke predstave se delajo projektno … prav grozljive zgodbe samozaposlenih v kulturi poslušam zadnje čase, onemogočeno jim je delo, ostajajo popolnoma brez prilivov, prispevke pa morajo plačevati. Da ne govorim o položnicah in računih.

Kako bi ocenili svoj odnos do kulture? Jaz jo potrebujem. Nujna je za obstoj mene kot celostnega bitja.

Katera zvrst umetnosti vas najbolj navdušuje in zakaj? Zakaj bi katera zvrst bolj kot druga? Ob pravem času, prava zame. Tista, ki me bo v nekem določenem trenutku spodbodla, mi morda spremenila miselni tok, me navdihnila … V vsakem primeru posameznikovo dojemanje in konzumiranje umetnosti pove več o njem samem kot o umetnini.

Katero knjigo trenutno prebirate in kakšen vtis je napravila na vas? Trenutno berem Amosa Oza Zgodba o ljubezni in temnini – tenkočutna, duhovita pripoved o priseljenih Judih v Jeruzalem, izjemno sta se me že dotaknili njegovi Črna skrinjica, Moj Michael … Je mojster v izrisu značajev, odnosov …

Seveda pa je na polici pri postelji še na kupe otroških knjig, nekaj iz najine mladosti z Markom (Makarovič, Kovič, Grafenauer, Vegri …), pri novejših pa ne boste zgrešili, če sežete po tistih s hruško. In ne morem mimo tega, kako je Milan Dekleva fantastično prevedel Bi se gnetli na tej metli (J. Donaldson), Anjo Štefan pa naravnost obožujemo pri njenih pripovedkah in priredbah ljudskih pravljic.

Imate v svetu knjig kakšnega še posebej izstopajočega junaka, ki vam je všeč, po katerem se morda zgledujete? Pisateljske junake imam … Ko me kdo navduši in navdihne, preberem vse, kar le lahko dobim, od tega, kar je ustvaril/a, prav obsesivno moram dognati to silo, ki me žene (no, taka sem tudi pri drugih priljubljenih umetnikih) … Pogosto berem tudi v angleščini, srbščini, če ni slovenskih prevodov … No, en takle nabor mojstrov besede in poznavalcev človeške duše zagotovo sestavljajo: Amos Oz, Phillip Roth, Julian Barnes, Haruki Murakami, Margaret Atwood, Zadie Smith, Elfriede Jelinek, Thomas Bernhard, Alice Munro, Agota Kristof … Neskončen seznam. Pa seveda klasiki. Cankarja ali Dostojevskega je prav neprimerno bolj zanimivo brati z nekaj življenjskimi izkušnjami.

In ne pozabimo na prevajalce. Malo je res vrhunskih in njihovo delo me pravzaprav spominja na naše, igralsko. Že res, da si nismo sami izmislili materiala, a pri vrhunskem prevajalcu/interpretu tega ni zaznati. Ne zanima me samo prevod vsebine, vznemirjajo me tisti, ki tudi jezikovne posebnosti razumejo, ločijo, ki znajo razpoloženje nekega jezika prenesti v naš jezik … Zame je tudi to umetniško delo.

Kateri glasbeni album ste si nazadnje kupili, presneli ali dobili v dar? Kupujem. Zgoščenke, knjige, filme. Sploh slovenske. Če dobim podarjene, jih kupim drugim za darilo, če so mi všeč. Druge si kdaj tudi sposodim. Tako se mi zdi edino prav. Ker cenim njihovo ustvarjanje, trud, delo … Čisto zadnja pridobitev je Čas za nas Maje Ajdić.

Ali raje zahajate v kinematografe ali raje obiščete gledališke hrame? Oboje z veseljem, je pa res, da si večkrat ogledam gledališke predstave kolegov, kot obiščem kino. Imam namreč srečo, da je Marko član Evropske filmske akademije (EFA) in v pošiljkah dobiva na stotine umetniških, sporočilnih, izvrstnih filmov, ki si jih privoščiva ob prostem času.

Kateri film ali predstavo bi priporočili bralcem portala Planet Siol.net? Ne bom prav izvirna, vem, a predlagam Glembajeve (Krleža/Buljan) v SNG Drama Ljubljana in Sramota (Shame) Steva McQueena.