"Oprostite moji raztresenosti, nimam še izkušenj z devetdesetimi leti"

Ciril Zlobec je tisti slovenski pesnik, ki ima zagotovo več oboževalk kot oboževalcev, je tisti pesnik, ki vztraja pri ljubezni kot temeljnem navdihu, in je pesnik, ki brez sramu priznava, da ima rad svoje delo in je nanj ponosen.

Ciril Zlobec se je leta 1925 rodil v Ponikvah na Krasu kot najmlajši od devetih otrok v takrat fašistični Italiji. Že kot majhen deček se je navduševal nad poezijo, leta 1941 so ga izključili iz semenišča, ker je pisal pesmi v slovenščini.

"Nikoli nočem biti odvisen od mnenja drugih" "Otroštvo je najlepša doba življenja, je pa tudi doba, ko si želiš početi nekaj pozornost vzbujajočega. Najprej sem želel pozornost vzbujati s slikanjem in sem narisal portrete mojih domačih. Ker je bil njihov odziv zelo mlačen, sem portrete jezno raztrgal in si rekel, da ne bom nikoli več v življenju tako odvisen od mnenja drugih in njihovih ocen, zato bom pesnik, kjer bom sam," je svoje začetke opisal na predvečeru praznovanja svoje devetdesetletnice v ljubljanski Knjigarni Konzorcij, kjer so ob pogovoru, poeziji in glasbi proslavili njegovo ustvarjalnost ter jubilejni izbor njegove poezije Ljubezen, čudež duše in telesa.

Zlobec je med drugo svetovno vojno postal aktivist osvobodilne fronte, po kapitulaciji Italije pa se je pridružil partizanom. Po vojni je dokončal študij na Filozofski fakulteti v Ljubljani in se nato ob rednem delu posvetil pesništvu in prevajanju.

Bil je dvakrat delegat republiške ljudske skupščine, podpredsednik Socialistične zveze delovnega ljudstva, predsednik Zveze pisateljev Jugoslavije, urednik (Besede, Sodobnosti), izvoljeni član predsedstva Republike Slovenije, od leta 1985 je redni član Sazuja in je prejemnik številnih domačin in tujih nagrad (Prešernove, Zupančičeve, Veronikine).

Pesnik, ki ostaja zvest ljubezni Med bralci je najbolj poznan kot pesnik ljubezni in je poslednji od četverice, ki je leta 1953 izdala skupno zbirko Pesmi štirih in s svojo poetiko do temeljev pretresla dotlej zapovedano poezijo, usmerjeno v družbene teme. V ospredje je stopil človek s svojo individualno usodo.

"Starejši kolegi so menili, da čas po NOB ni primeren za opisovanje notranjih občutij in ljubezni med moškim in žensko. Vidmar mi je nekoč celo zabrusil: 'Kdo izmed pametnih pa piše ljubezenske pesmi?' Ampak jaz sem ostal zvest ljubezni v vsej njeni razsežnosti. Kakšen pesnik pa bi bil, če ne bi častil ženske. Vesel sem, da jih je tudi danes toliko med mojim občinstvom, vem pa tudi, da so ženske moje najbolj pridne bralke."

S Kajetanom Kovičem, Tonetom Pavčkom in Janezom Menartom so si bili zelo različni, a vseeno zelo lepo usklajeni. "Nastalo je najdragocenejše prijateljstvo in bili smo edini primer, da so štirje prijatelji postali člani Akademije za znanost in umetnost. Vsi so odšli pred mano in vsakič je bil zelo boleč trenutek, da ostajam za njimi."

S poezijo nad udarce življenja Ob številnih izgubah, tako otrok kot tudi prijateljev, bi lahko obupal nad svojim življenjem, a ni. Svojo bolečino je preoblikoval v besede. "Poezija je bila njegova temeljna gonilna sila in le z njo je lahko prenesel vse udarce, ki mu jih je zadalo življenje," je povedal Ivo Svetina, njegov prijatelj, občudovalec in predsednik Društva pisateljev Slovenije.

V intervjuju za STA je Zlobec pred kratkim povedal: "Žalosti me, ker je v Sloveniji zelo veliko pametnih ljudi, a niso slišani. Če bi bil jaz predsednik vlade, to sem zadnjič povedal tudi Miru Cerarju, bi odprl ministrstvo za pamet. Da bi bili pozorni na ljudi, ki jim velja prisluhniti," na predvečeru svojega praznovanja pa je nadaljeval, da je ta svet poln različnih resnic in plitvih informacij, zato je treba brati poezijo, s katero se človek lahko obrne vase.

"Moje življenje je potovanje iz sebe vase. Ko spoznaš sebe, lahko vzpostaviš etičen dialog z nekom, ki je drugačen od tebe."

Ciril Zlobec, ki je priznal, da mu zadnje čase malce ponagaja srce in da se tudi dan pred rojstnim dnevom ni počutil najbolje, ima le eno zdravilo: "Najbolj se pozdravim in umirim, kadar veliko govorim."