Od nove Jesihove pesniške zbirke do avtobiografskega romana Nobelovega nagrajenca

Lahkoda je naslov nove pesniške zbirke Milana Jesiha. Gre že za enajsto po vrsti, to pa opredeljuje razmerje med lahkoto in lakoto, med opisanim in spisanim, med resničnostjo in imaginarnim. Za Jesiha pesnik in urednik Aleš Šteger pravi, da je znan žongler z resničnostjo in tistim, kar realno spremlja. Za Lahkodo pa, da je v tej zbirki, kaj je resnično realno, resničnost sama ali to, kar nam ta sproža in kar se odvija na imaginarni ravni, zastavljeno najbolj radikalno.

Za svojo novoizdano zbirko Jesih pravi, da so v njej pesmi, za katere verjame, da so pesmi, torej, da so končane, čez te pa se pretakajo različna vzdušja, stanja duha in sveta. Gre za lahkotne, preproste in tiste, v katerih so zapisane modrosti.

Slovenska esejistika iz prve polovice drugega stoletja Miran Štuhec, slovenski literarni zgodovinar in teoretik z mariborske filozofske fakultete, je z antologijo slovenske esejistike prve polovice 20. stoletja pod naslovom Žive besede in prodorne misli zaokrožil raziskavo reflektivnega pisanja pri nas. Pred osmimi leti je namreč že izšla Aristokracije jezika in duha, antologija pregleda slovenske esejistike druge polovice 20. stoletja.

Tokrat se je Štuhec skozi pisanje spustil v obdobje med obema svetovnima vojnama, tega pa osvetlil skozi 14 avtorjev in njihovih esejev. Najstarejši med njimi je Cankarjev z naslovom Podobe iz sanj, najmlajši pa Komu zvoni Juša Kozaka. Med izbranimi avtorji so še Oton Župančič, Ivan Prijatelj, Miran Jarc, Josip Vidmar, Izidor Cankar, Anton Ocvirk, Božidar Borko, France Vodnik, Ivo Brnčič, Edvard Kocbek, Bratko Kreft in Vladimir Bartol. Skozi antologijo je tako zajel poetiko esejističnega pisanje med letoma 1900 in 1950.

Izbrane eseje spremlja tudi izčrpna študija, ki ponuja kontekstualizacijo različnih esejističnih pisav, katere spremljajo tudi beležke o avtorjih.

Za antologijo Štuhec pravi, da "vsak izbor pokaže na osebno perspektivo, ki pa jo je mogoče korigirati s strokovnim pristopom, branjem". Prav to pa je bil eden od kriterijev uvrščanja, ki se jih je literarni zgodovinar oprijel ter stremel k temu, da bo z zapisanim zajel situacijo tistega časa, z izborom pa pokazal, kaj je bilo v določenem času in prostoru pomembno, kaj pereče in kaj v ospredju. Slovenska esejistika tistega časa je reflektirala predvsem narodno problematiko, vprašanje jezika, vključevanje tega prostora v širše državne tvorbe in druge politične teme.

Literarni strokovnjak poudarja, da nabor esejev kaže tudi na to, kako so posamezni pisci na podlagi različnih svetovnonazorskih podlag reflektirali podobno problematiko, s čimer pa je avtor izbora zajel tri glavne poglede tistega časa: liberalnega, krščanskega in socialistično-komunističnega. Pozoren pa je bil tudi na slogovne posebnosti posamezne esejistike. Skozi zgodovino pogled na sodobnost Človek v času je knjiga kolumn zgodovinarke Mateje Ratej, ki jih je spisala med letoma 2009 in 2012 za časopis Večer. Publicistični prispevki so nastali kot stranski produkt siceršnjega znanstvenega dela Ratejeve, v katerem se osredotoča na nekonvencionalne poglede na preteklost in občutja preteklih časov. Skozi kolumne pa je dileme sodobnega sedanjega časa soočala prav s primeri iz zgodovine, predvsem z obdobjem na Slovenskem med obema vojnama. Hrum časa Hrum časa ruskega avtorja Osipa Mendelštama je prevedel Drago Bajt, ki je k izdaji napisal tudi spremno besedo. Gre za izbor ustvarjalčeve proze in esejistike. Prvi del knjige obsega avtobiografske spominske prozne miniature, v drugem razdelku so eseji o jeziku, kulturi in poeziji, ki jo avtor razume kot čisto eksistencialno danost. V tretjem poglavju pa se loti Božanske komedije, a skozi avtorski pristop, saj pesnitev primerja z arhitekturo, glasbo, naravoslovjem in matematiko. Razume jo kot dirigent razume skladbo, kot orkestrirano besedilo, pojasnjuje Bajt.

Bolañomija Oddaljena zvezda avtorja Roberta Bolaña je že četrto delo, ki je na voljo v slovenščini. Ob branju del čilskega avtorja je Študentsko založbo zajela prava bolañomija, je srečanje s tem pisateljem opisal urednik Mitja Čander, njegovo pisavo pa označil za unikat sodobne književnosti, prežete s talentom za pripovedovanje in s preiskovanjem položaja umetnika v sočasju.

Tako kot pričujoči roman je bilo tudi življenje Bolaña prežeto s političnim dogajanjem v rodnem Čilu, poudarja prevajalka knjige Veronika Rot. Roman se začne še v času Allendovega predsednikovanja, v obdobju demokratično izvoljene vlade, nadaljuje pa pod Pinochetovo diktaturo. A literarno delo je še globlje, poudarja Mateja Rot, saj avtor v njem raziskuje tudi vlogo pesnika, umetnika v družbi. Avtobiografski roman Nobelovega nagrajenca Pri Študentski založbi je izšel tudi prevod avtobiografskega romana Nobelovega nagrajenca J. M. G. Le Clézia z naslovom Afričan. Pri nas gre za četrto v slovenščino prevedeno delo tega Nobelovega nagrajenca, v avtorjevem opisu pa za roman, ki se uvršča med tista, v katerih pisatelj raziskuje svoje afriške korenine. V Afričanu avtor reflektira svoje otroštvo, ko je pri osmih letih zapustil rodno Nico ter s svojo materjo in bratom za krajši čas odšel k svojemu očetu v Afriko, ki je opravljal službo zdravnika v Nigeriji.

Avtor se z nežnostjo spominja kratkega obdobja, ki ga je z družino preživel v Afriki, angleški koloniji, kjer se je soočil z novim svetom. Tega pa je opisal kot "popolno svobodo". Roman pravzaprav predstavlja poklon očetu, ki ga opisuje kot tujca, saj je bil večino njegovega otroštva daleč od družine. V portretu očeta se o sooča z distanco, tujostjo v bližini, spoštovanjem in ljubeznijo; z osebo, ki mu je odprla svet svobode.

Pisanje avtorja, ki pravi, da je sodobni nomad, prevajalka Mojca Medvedšek opisuje z nežno spletenostjo besed.