"Morda je tudi pristanek na Luni zrežiral Kubrick"

Misija X je podnaslovljena kot znanstvena fantastika za otroke. Kakšen položaj ima znanstvena fantastika v lutkovnem gledališču?
Pred Misijo X sem delal že dve predstavi, ki sta bili nekako povezani z vesoljem oziroma življenjem na Marsu. Razmišljali smo, kaj vse lahko naredimo z lutko, česar ne moremo z igralci in igralkami. Prva ideja je bila, da bi lutka imela na glavo pritrjeno kamero, občinstvo pa bi spremljalo, kaj gleda lutka. Da bi torej vso predstavo v resnici odigrali pred lutko in prek nje dosegli iluzijo potovanja z vesoljskim plovilom.

A potem se je izkazalo, da je lutka bolj uporabna za realistične gibe, da kamera ne učinkuje na predstavo tako, kot smo mislili, zato smo zgodbo nekoliko spremenili. A upam, da so občutki o tem, kako je biti astronavt ali kako je biti osamljen na planetu, ostali.

Je pa lutkarstvo nekako povezano z zgodnjimi znanstvenofantastičnimi filmi.
Res je, prvi znanstvenofantastični film je bil film Pot na Luno (Le Voyage dans la Lune) Georgesa Meliesa iz leta 1902, kjer so uporabili nekaj preproste lutkovne animacije. Nekako je res povezano, moram pa reči, da smo se pri predstavi odpovedali številnim učinkom, da bi na primer skušali prikazati breztežnost. Izkazalo se je namreč, da nekakšen lutkovni realizem deluje precej bolje.

Opis predstave Misija X nagovarja občinstvo, češ da je edino, ki lahko izpolni misijo. Gre torej za precej odprto predstavo?
Osrednji predmet predstave je čelada. Ko si jo enkrat nadeneš, si astronavt in to lahko naredi vsak otrok. Tudi gledališki list bo narejen tako, da se ga bo dalo sestaviti v čelado. A astronavtska čelada hkrati simbolizira to, da se del misije dogaja v naših glavah.

Namen je bil narediti predstavo na več ravneh. Ena je, da je Misija X vse naše življenje, druga je, da gre za astronavta, ki ga pošljejo na planet, a ker je misija tako tajna, še sam ne ve, kaj je njegova naloga. Ker ne uporabljamo besed, mora biti predstava preprosta in metaforična, zato tretja raven govori o nekom, ki mora preprosto preživeti, nekom, ki ves čas obupuje, a ve, da mora nadaljevati misijo, čeprav ne ve zares, v čem je smisel.

Vas je pri tem navdihnil film Medzvezdje?
Ne toliko Medzvezdje kot Marsovec. Knjiga je popolna, kot nekakšna navodila za preživetje. Prvotno idejo sem imel že kar nekaj časa, navdihnili so jo prvi ljudje, ki so bili pripravljeni prestati testiranja v izrednih razmerah, kot je izstrelitev rakete. Imenovali so jih kar subjekti X, ker jih je veliko med testiranji umrlo. Iz tega je nastala Misija X, že dolgo pa sem si želel narediti predstavo o nekom, ki je na misiji, a ne ve, kaj je njen namen.

Z Georgesom Meliesom ste se ukvarjali že v predstavi Zadnji trik Georgesa Meliesa.
Predstavo sem delal v lutkovnem gledališču, a v njej ni bilo ravno veliko lutk. Šlo je za poklon Meliesu in njegovemu lutkovnemu slogu ustvarjanja vizualnih učinkov.

"Vsakič, ko se zaveš, da se nekaj lahko zgodi tudi samo v tvoji glavi, je hitro vse videti kot teorija zarote. Če nimaš zunanjih točk, na katere bi se lahko oprl, je težko verjeti, zato se tudi Misija X dogaja samo v čeladi."

Kaj pa je bil njegov zadnji trik?
V predstavi Melies poskusi pretentati Smrt, zato ji postavlja trike in iluzije, a je Smrt vedno pametnejša. Sta v nekakšnem boju, a dokler sta na odru, Melies izgublja. Da bi jo premagal, boj prestavi na film, saj je na projekciji precej močnejši, lahko uporablja precej več iluzij in tako pretenta Smrt.

Tudi dejansko pot na Luno leta 1969 so številni, predvsem tisti, ki verjamejo v teorije zarote, dojemali kot trik.
Vsakič, ko se zaveš, da se nekaj lahko zgodi tudi samo v tvoji glavi, je hitro vse videti kot teorija zarote. Če nimaš zunanjih točk, na katere bi se lahko oprl, je težko verjeti, zato se tudi Misija X dogaja samo v čeladi. A kdo ve, morda je vse skupaj, tudi pristanek na Luni, zrežiral Stanley Kubrick (smeh).

Povedali ste mi, da ste prve dni ustvarjanja predstave Misija X črtali vse ideje, s katerimi ste prišli v Ljubljano. Se vam to dogaja pogosto?
Skoraj vedno (smeh). Praviloma je prvi mesec ena sama kriza in trpljenje v prepričanju, da se iz tega ne bo nič izcimilo. Vedno si rečem, da bom naslednjič delal nekaj, kar bo temeljilo na besedilu, ampak tega na koncu nikoli ne naredim.

"A kdo ve, morda je vse skupaj, tudi pristanek na Luni, zrežiral Stanley Kubrick (smeh)."

V svojih predstavah se lotevate precej zahtevnih tem, med drugim ste se lotili povojnih pobojev v Dobroninu, pa avtizma. Ampak enkrat ste dejali, da si res želite narediti predstavo, ki ne bo temeljila na "problemu". Vam je to že uspelo?
Dvakrat sem že poskusil narediti predstavo, ki nima osrednje teme, osrednjega problema, želel sem si, da bi šlo za čisto igro med igralsko zasedbo in občinstvom. Ugotovil sem, da je to mogoče, ampak samo v improvizacijskem gledališču, na primer v skupini Vosto5, v kateri nastopam. Tam na primer igralska zasedba nima teme, ima pa jo občinstvo.

Pred leti sem delal predstavo Norost, kjer smo poskusili narediti predstavo brez prave teme, skušali smo povsem zmesti občinstvo, da ne bi vedelo, o čem govori predstava. Ampak človeški možgani vedno iščejo zgodbo, ker tako preživimo, vedno iščemo in povezujemo stvari, hkrati pa smo sami vedno glavni junaki v zgodbi lastnega življenja. Zgodilo se nam je, da smo dobili zelo čudno predstavo, kjer je bil glavni lik detektiv, ki raziskuje umor, a nihče ne ve, kaj se je zares zgodilo. Vključili smo nekaj namigov in majhnih znakov, to pa je bilo popolnoma dovolj, da so si ljudje sestavili zgodbo, čeprav je sami nismo sestavili.

Pa se lažje lotevate osnovnih filozofskih vprašanj ali konkretnih zgodovinskih dogodkov?
Pravzaprav sem ugotovil, da lahko delam karkoli, dokler nisem s temo premočno povezan. Če režiram predstavo nekoga drugega, je to zame poseben boj iskanja bistva. Ko sem delal s Tiger Lilies, sem se boril z njihovo močno poetiko in tem, kaj pravzaprav od mene pričakuje vodstvo gledališča.

"Nisem seks simbol, to je bil samo naslov nekega prispevka v reviji. V gledališču mi to v resnici ne pomaga prav dosti, saj sem dejaven na alternativni sceni, kjer ne cenijo ravno televizijskih zvezd, zato se marsikdo zaradi tega ne pogovarja z mano."

Igrate tudi v češki seriji Zaljubljeni do ušes, ki je produkcija HBO-ja. Zakaj ste se lotili še igranja?
Ves čas sem igral v improvizacijskem gledališču, kjer smo skupina ljudi, ki ni študirala igranja, smo pa radi ves čas na odru. Tega nisem naredil zaradi denarja, prav tako se nisem udeležil avdicije, ker je ne bi preživel. Režiserju serije so bile všeč moje predstave in povabil me je k sodelovanju, zato zdaj počnem še to, a gledališče ostaja glavno.

Pomaga, da so vas razglasili za seks simbol?
Nisem seks simbol, to je bil samo naslov nekega prispevka v reviji (smeh). V gledališču mi to v resnici ne pomaga prav dosti, saj sem dejaven na alternativni sceni, kjer ne cenijo ravno televizijskih zvezd, zato se marsikdo zaradi tega ne pogovarja z mano (smeh).