Ljoba Jenče: V ljudski pesmi začutiš moč generacij, ki so preživele vse viharje

Občutek celovitosti "Tradicionalno petje je nastalo na deželi, v domovih ljudi, ob ognjišču, na polju, v gozdu, v gorah, ob morju, v stiku z vsemi silami, ki nas gradijo. Če želiš prepevati ljudske pesmi, kot so živele, moraš spet poiskati v sebi občutek, da si celostno bitje, se posvetiti izgovarjavi besed organsko in se poglobiti v glasbeno občutenje pesmi, ki ima za sabo zgodbo – zakaj je nastala, kje so jo peli, kdaj, kdo, komu, je bil to obred, tolaženje ali veselje. Šele občutek celovitosti lahko nudi vtis ljudske tradicionalne pesmi," v času, ko je sodobni človek kot drevo brez podrasti, razmišlja Ljoba Jenče, že četrt stoletja zapisana slovenskemu ljudskemu izročilu.

Angleške balade, ki jih je prve našla v iskanju stika z izročilom in globine, da bi se čustveno izrazila, so ji pokazale pot do zakladnice slovenskega ljudskega izročila, na kateri se je že nabiral prah. Kot samostojna kulturna delavka, ki obuja arhetipski, mišljenjski in čustveni svet naših prednikov, v to bogastvo in karizmo vpleta veliko sebe, kajti brez tega pesem na odru nima moči. V začetku je skrbno sledila izvirnemu zapisu, čeprav priznava, da je to pravzaprav nemogoče – a občudovalec njene bogate disko- in bibliografije si to le težko predstavlja –, na lani izdanem albumu priredb Slovenija. Odmevi večnosti pa si je dovolila izjemno osebno interpretacijo, najsvobodnejšo do zdaj, hkrati pa k sodelovanju povabila četverico glasbenikov, ki so pesmi iz različnih vetrov slovenskega kulturnega okolja požlahtnili z glasbeno spremljavo. "Na sodobnem odru je treba sprejeti različne izzive, kajti naša tradicionalna ljudska glasbena dediščina ima velik potencial izražanja – tudi skozi simfonični orkester, zborovsko glasbo ali opero."

"Cerkniško jezero te vzame v svoje globine" Ljobina sla po raziskovanju, oživljanju in doživljanju slovenskega ljudskega izročila je vzbrstela ob Cerkniškem jezeru, ki "ni nikoli enako, niti dva dni. Ne samo voda, tudi barve in svetlobe se tam lomijo na poseben način, tu so še oblaki, vetrovi in ptice. Če greš na jezero spomladi, valovi od žabje svatbene pesmi, tja moraš ponoči, ko so zvezde, ni nujno, da luna … to te vzame v svoje globine."

Notranjka ustvarjalno diha z njegovim pojavljanjem in izginjanjem: "Kadar je suho, se soočiš z minevanjem, preobrazbo, pokaže ti krut obraz s skalami, blatom, jamami, poginulimi ribami, ampak tudi del tebe vsak dan premine. Vendar se voda nenehno vrača, in to je obljuba, da vedno pride nov dih, seveda tudi zadnji – izdih. Jezero je mistično in mislim, da vpliva na ljudi, da niso tako zelo odprti, da imajo mehko valujočo notranjsko govorico, ko se jim uspeš približati, imajo veliko povedati, dati."

Prebivalci ob Cerkniškem jezeru so ji razkrili svoje živo izročilo preteklih rodov, ki se je pokazalo kot polje izjemne svobode, barvitosti in unikatnega izražanja. "Ta unikatnost izročila je moje bistveno vodilo, kajti tudi Slovenci imamo svoje izročilo, duhovne korenine. Ponosni smo lahko na edinstvene stare pesmi o stvarjenju sveta. Mit o ribi faroniki, ki nosi na hrbtu ves svet, ima edinstveno, globoko in močno izročilo. Ko to poješ, si povezan z vesoljem in globino zemlje, z morjem, sam s sabo, to je duševna in duhovna hrana," poudari sogovornica, ki svojo globoko predanost ljudski pesmi označuje kot milost, da lahko živi svoje bistvo in z njim tudi opravlja poslanstvo oziroma delo.

V povezavi s pesmijo spet doma Raziskovalka naravnega človeškega glasu v povezavi z naravo in tankočutna pevka, ki neprekosljivo prebudi davni narodov spomin, za svoje nastope najraje izbere naravni amfiteater. A to še ni splošni recept za pristno doživetje, kajti Ljoba ugotavlja, da je ljudsko danes že utrujen izraz: "Pesem oziroma način petja, ki je v neki pokrajini veljal več generacij ter pridobil lokalne specifike narečja in tudi glasbenega dialekta, je ljudska pesem. Motiv je morda poznan po vsej Sloveniji, ampak meglico zapojejo samo na Dolenjem Jezeru na tak način, to je ljudsko. Danes veliko ljudi popularizira ljudsko glasbo, a bi to morali pravilno imenovati, saj jo oblačijo v rock, pop, rap; to so le motivi, uporabljeni na mlado glasbo, ki je daleč od ljudske."

Zaradi razcvetelega zanimanja za raziskovanje in poustvarjanje biserov iz ljudske zakladnice se vse več mladih vrača k svojim glasbenim koreninam. Na Ljobine delavnice jih privabljajo glasbeni užitek, posebna radost peti skupaj in deliti izkušnjo petja, zanimanje za ozadje pesmi in želja po stiku s celovitostjo izročila, ko pesem zazveni skozi vsakega posameznika. "Mladi povedo, da so osamljeni, da današnja kultura ni družabna, da je treba nenehno delati zase – v poslu, za računalnikom. Ko se povežejo s pesmijo, se počutijo spet doma, začutijo pripadnost. V pesmih začutijo moč generacij, ki so preživele vse viharje, zdržale vojno, lakoto … pa naj bo zdaj še takšna kriza, naš narod je preživel še kaj hujšega! Če so preživeli Turke in drugo svetovno vojno, bomo tudi to," zanosno razlaga Jenčetova.

Ne le pesmi, tudi stare ljudske pravljice prinašajo brezčasna sporočila, ki jih izpostavi voditeljica šole umetnosti pripovedovanja pravljic: "Duhovna sporočila pravljic so za rast duše oblečena v podobe junakov, krajev, izzivov, nalog, nekje globoko pa se ve, kaj je naloga znotraj njih. Pravljica skrajša pot – si tukaj, vendar se odpraviš na notranje potovanje, greš skozi krize, preizkušnje, soočaš se s hudim, zlom, se srečaš tudi s sporočilom, da obstaja ključ, da to lahko razrešiš. Otroka s tem opremljaš za življenje."

Samozavestno za svoj narod, petje, izročilo Jenčetova že vrsto let poudarja, da je slovensko izročilo pomembno za podporo razvoju otrokove naravne inteligence in domišljije, za kar danes izgubljamo posluh. Po njenem mnenju bi otrok moral doživeti malo divjosti življenja, se izogniti nenehnemu nadzoru oziroma usmeritvam sistema ali staršev in biti izpostavljen silam narave, da se lahko sam čudi, se sam znajde in razvija delavnost, ustvarjalnost. Ker mu danes ni treba več veliko ustvarjalno razmišljati, ampak si mora samo zapomniti povedano, preveč informacij prezgodaj utrudi in intelektualizira mladi um, ki bi moral živeti domišljijo.

"Moj očka ima konjička dva vžge povsod, pa naj bo Bruselj, Argentina ali Ljubljana," so Ljobine besede zgovoren dokaz neizmernega užitka in radosti ob ljudski preprostosti v sistemu uniformiranega govora in hitro menjajočih se glasbenih trendov. Z vpeljevanjem ljudskega izročila, predvsem pesmi in pravljic, v slovenski izobraževalni sistem se zdi prava revolucionarka, zdrava družba pa bi po njenem mnenju morala vrniti v šolo tudi narečja, ki so v obliki poslušalnic s posnetki slovenskih narečij potencial tudi za lokalno turistično ponudbo.

Kot zbirateljica slovenskega ustnega izročila, pevka in pripovedovalka pravljic, voditeljica šole umetnosti pripovedovanja pravljic, raziskovalka in učiteljica petja starih ljudskih pesmi je zapolnila že prenekatero vrzel v slovenski ljudski glasbeni dediščini. Poleg globlje ukoreninjenosti slovenskega izročila v izobraževanje in turizem ji ostaja izziv tudi tujina: "Na mednarodnem prizorišču smo premalo prisotni. Zgodilo se je v Afriki, Tibetu in še marsikje, a se slovensko izročilo še ni prebilo v svet. Tu je vrzel in mislim, da je ključ v samozavesti: kot kariatide stojijo na Akropoli, moramo stati za svoj narod, za svoje petje, za svoje izročilo – pa ne le jaz, vsak od nas."