"Ko se dotakneš Tita, pogovor postane boj živahen!"

Zgodovinar Pirjevec v pogovoru za Kulturni jedilnik razkriva svoj odnos do kulture, odkriva korenine svoje arhaične izgovarjave slovenskega jezika in razmišlja o razlogih za uspešnost knjige Tito in tovariši. Kako bi ocenili vaš odnos do kulture? Ste odraščali z njo, ste se ji približali v zrelejših letih? V moji zavesti je kultura povezana z dvema dejavnostma, ki sta bistveni za razvoj človeške družbe: z obdelovanjem zemlje in z religijo. Rekli bi lahko tudi s trdim delom in fantazijo. Z očmi uperjenimi v grudo in v zvezde. V tem smislu je zame kultura vse. Čeprav sem odraščal v trgovski družini, pogojeni od boja za obstanek, sem se srečal s kulturo še v predšolskih letih. Spominjam se, da je mama sestri in meni brala Prešerna in Gregorčiča še preden sva znala pisati in brati. Svojo prvo knjigo (o oblakih) sem nameraval napisati, ko sem imel približno sedem let. Seveda nisem prišel prek prvih stavkov. Sem pa že takrat dosti bral, predvsem slovenske klasike: Jurčiča, Erjavca, Levstika. Odkril sem jih v domači biblioteki in jih prebral od A do Ž. Mislim, da je tudi zaradi tega moja slovenščina še vedno nekoliko arhaična. Katera zvrst umetnosti vas najbolj navdušuje in zakaj? Seveda literatura, ker se sam z njo ukvarjam. Zgodovinopisje je namreč zame ne samo znanstveno, temveč tudi leposlovno početje. Katero knjigo trenutno prebirate in kakšen vtis je napravila na vas? Pravkar sem prebral drobno knjižico Tarasa Kermaunerja Skupinski portret z Dušanom Pirjevcem, izdano leta 2002 ob 25-letnici njegove smrti. Čeprav je Kermauner eruptiven pisec, brez tiste notranje discipline, ki bi dala njegovemu besedilu potrebno usklajenost in ostrino, moram reči, da me je njegov prikaz slovenskega kulturnega miljeja po vojni vse do konca sedemdesetih let nadvse pritegnil. Odkril mi je marsikaj tudi v zvezi z našo sodobno kulturno-politično situacijo, kajti Kermauner zna biti v svojih sodbah neprizanesljiv.

Kateri glasbeni album ste si nazadnje kupili, presneli ali dobili v dar?

Mislim, da je eden zadnjih CD-jev, ki sem jih kupil, posvečen orkestralnim delom Mihaila Glinke. Odkar sem v Marijinskem gledališču v St. Peterburgu videl uprizoritev njegove opere Življenje za carja, imam tega skladatelja zelo rad.

Ali raje zahajate v kinematografe ali raje obiščete gledališke hrame? Kateri film ali predstavo bi priporočili bralcem portala siol.net?

Najraje hodim v gledališče. Od Moskve, Berlina, Londona do Washingtona. V kino grem bolj po redko, moram pa reči, da me je prijetno presenetil Kraljevi govor Toma Hooperja. Gre za resnično zgodbo ubogega Jurija VI., ki se je znašel na britanskem prestolu, potem ko se mu je njegov starejši brat odrekel, ker je želel poročiti dvakrat ločeno Američanko. Jurij, ki ni imel dosti vere vase in je poleg drugega jecljal, je zašel v težko psihološko zagato. Iz nje ga je rešil neki avstralski logoped, ki mu je znal vliti dovolj poguma, da je brezhibno prebral poslanico narodom britanskega imperija ob napovedi vojne Hitlerju.

Vaša najnovejša knjiga Tito in tovariši je že dlje časa na vrhu lestvic najbolj prodajanih knjig. Kje vidite razlog za takšno zanimanje in ali ste tak interes javnosti (vsaj potihem) pričakovali?

Tito je seveda še vedno nadvse privlačna osebnost, ki je zaznamovala življenje generacij. Čeprav je od njegove smrti minilo že trideset let, se je spomin nanj tako močno ugnezdil v kolektivno zavest, da postane pogovor takoj živahen, komaj se ga dotakneš. Mislim, da sem s svojim pristopom, ki je grajen na resnem raziskovalnem delu, a ni brez pripovedne veščine (ne zamerite to samohvalo), zapolnil vrzel v sicer ogromni, njemu posvečeni literaturi. Kakor se čudno sliši, Tito do zdaj ni imel biografa, ki bi ga znal portretirati na (vero)dostojen način. Takšnega interesa javnosti zares nisem pričakoval. Presenetil me je, seveda prijetno.

Kdo je vaš najljubši umetnik in zakaj?

Kipar iz grške klasične dobe. Imenuje se Skopas in od njegovega opusa ni ostalo skoraj nič. Še tisto, kar pa je ostalo, so rimske kopije. Zaradi svoje izbrane likovne govorice, ki pa ji ni tuj patos in celo rahel pridih drame, da ne rečem tragedije, je v sozvočju z mojim notranjim obrazom.