SiolNET. Trendi Kultura
1

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Klemen Janežič – ekstremist v predanosti

1

termometer

Klemen Janežič je igralec, ki pri ustvarjanju vlog izhaja iz telesa, zato ne preseneča, da se bo poleg dela v gledališču, filmu in na televiziji letos lotil še magistrskega študija giba.

Zajček in lisica v Mojci Pokrajculji v Lutkovnem gledališču v Ljubljani, Hinkeman v istoimenski predstavi Drame, s katero bodo sodelovali v spremljevalnem programu Borštnikovega srečanja, Martin Rozman v Usodnem vinu, Žak v filmu Pot v raj, za katerega so dobili nagrado občinstva na Festivalu slovenskega filma, svetovalec za gib v predstavi Ebola v Gleju, v Kaliguli v Drami, pa še član glasbene skupine White Sensation in nogometaš pri NK Knjižničar, če naštejemo sam nekaj nedavnih vlog Klemna Janežiča. Plesalec in igralec, ki ga zanima vse, zase pravi, da je ekstremist, po izpopolnjevanju znanja butoha v Uppsali pa se letos vpisuje še na magisterij giba v prostoru na AGRFT.

Ste igralec, ki je precej osredotočen na gib in telesno izražanje, te dni pa ste v Mojci Pokrajculji lutkar, natančneje zajček in lisica. Kako se kot "telesni" igralec lotevate dela z lutkami, kjer je vaše telo v drugem planu? Ves igralski instrument, ki je telo, skupaj z glasom in vsem, kar prek telesa prenašamo občinstvu, je treba preliti v lutko. Tukaj se lahko zatakne z igralskim egom, saj je precej stvari lažje narediti z lastnim telesom, ki ga poznaš. Tu pa sta pomembni dve ravni: ena je čista tehnika, disciplina, trening, da obvladaš lutko, da znaš z njo hoditi, jo premikati in da je verjetna. Otroci so tukaj najboljše občinstvo, saj jim, če ne verjamejo lutki, postane dolgčas in je predstave konec. Druga raven je, koliko imaš občutka za to, koliko si pripravljen sebe zapostaviti in vse to preliti v lutko. Mogoče se komu sliši smešno, ampak v Mojci Pokrajculji jaz na primer igram lisico in zajca, torej tisto, ki izda, in tistega, ki je izdan. In pri tem ni dovolj, da se malo pačiš, ampak moraš to razliko tudi začutiti. Otroci ne bodo rekli: o, saj ta igralec mi je pa všeč, že zadnjič je bil dober in njemu verjamem. Te "varnosti" pri lutkah ni.

Kako pa potem deluje vzpostavljanje stika z občinstvom? Ko ste ustvarjali monodramo Robinzon, je bil velik poudarek na sodelovanju z občinstvom, tudi sicer je v gledališču verjetno ves čas treba iskati kemijo z občinstvom. Tukaj mora biti kemija med lutkarjem in lutko. Meni je zelo smešno, ko sem kdaj kar jezen na lutko, recimo na vajah, ko mi kaj ne gre ali ko ravno nekaj natreniraš, potem pa lutka na premieri dobi roko za vrat. Jezen si na lutko, ampak v resnici si jezen sam nase, lutka je vedno ista, ti si drugačen.

V Uppsali ste izpopolnjevali znanje plesne tehnike butoh, ki je precej zaznamovala vaše ukvarjanje z igralstvom. Za kakšno tehniko pravzaprav gre? Butoh je japonski psihofizični ples, ki je v 60. letih prejšnjega stoletja nastal kot upor baletu. Zahodni svet je prišel na japonsko in Hijikata Tatsumi kot začetnik se je začel temu upirati, ker sam ni bil sprejet kot baletnik, ker je imel predolge roke in podobno. Ne gre samo za ples s formo in tehniko, ampak moraš prek podoživljanja materialov ali situacij v življenju to pokazati prek telesa. Zelo pomembne so energije, zemlja, zrak, veter, ogenj, prek tega te prisili v gibanje.

Pred tem ste plesali latinskoameriške plese … Že prej sem bil plesalec, ampak te motorike nisem znal uporabiti v igri. Ko nam je v tretjem letniku Tanja Zgonc predstavila butoh, me je to povsem zasvojilo in mi tudi precej pomagalo pri igri. Zdi se mi, da sem kar fizičen tip igralca in da se tudi vlog lotevam prek fizisa. Zdaj sem tik pred vpisom magisterija za gib, ker me to res zanima, raziskava telesa, giba, tukaj je še veliko neraziskanega.

Pri predstavah Ebola in Kaligula ste bili na primer svetovalec za gib. Pod to oznako, sploh če ji dodamo, da ste koreograf, si pogosto predstavljamo plesne točke, ampak v resnici gre za precej širši pojem. Če vzameva Ebolo, gre za predstavo, ki se sklicuje na računalniške igre, tam pa gibanje ni čisto organsko; počasni posnetki, pretepi, vse to ima neki svoj slog. V Kaliguli smo imeli plesne točke, predvsem pa sva z Markom Mandićem, tudi s pomočjo butoha, delala na gibu.

Z gibom se res rad ukvarjam, ker se mi zdi, da je tukaj pri vsakem igralcu še nekaj rezerve, tudi v glasu, ampak tako kot v glasu ima tudi v telesu vsak človek svoj podpis. Tudi pomanjkljivosti so lahko prednosti, če jih znamo dobro uporabiti. In obratno.

V Hinkemanu, ki ga spet obnavljamo, sem na primer moral v telo vnesti veliko napetosti, uro in 40 minut napetosti, ki te izmuči. Na koncu predstave lahko za 15 minut samo obsedim in diham.

Omenili ste delo z Markom Mandićem. Bi rekli, da ste podoben tip igralca, nekakšen ekstremist? Marku ni nihče podoben, to je svet zase, univerzum, in takih igralcev potrebujemo čim več, ker te navdihujejo. S tem, da sem ekstremist, bi se strinjal, predvsem v predanosti. Moj poklic se lahko opravlja tudi ležerno, ampak potem v tem ne vidim smisla. Igranje je način življenja in mislim, da če si mu predan, zaradi tega ne živiš nič slabše, zagotovo pa drugače. Tudi v telesnem smislu sem ekstremist, iti čez mejo, igrati Robinzona pet ur in pol …

Igrali ste v filmu Pot v raj, pri katerem ste pisali tudi scenarij in pri snemanju opravljali še marsikatero delo, imate glavno vlogo v televizijski seriji, igrate v gledališču, z lutkami, obstaja še kakšen medij, ki se ga še niste lotili? Še plešete? Plesal sem v Rusalki v Operi, ko sem bil v tretjem letniku akademije, ampak ravno to mi manjka, več giba, več plesa. Vidim, da to pogrešam, zato zdaj vpisujem magisterij o tem. Zagotovo je še kaj, česar nisem poskusil. Širina mojega poklica me zelo fascinira, to, kaj vse lahko počneš. To potrebujem. Imel sem poletno delo, pri katerem sem v pisarni sedel po osem ur. Ne, nisem za to.

Ne gre torej za neko nujo, da morate kot mlad igralec pač početi vse, da preživite? Mene vse to res veseli, smo si pa različni. Mlad igralec mora imeti predvsem radovednost, ni ravno veliko priložnosti in tudi časi niso najboljši za kulturo. Radovednost tudi v smislu, da se igralci sami lotijo svojega projekta, da naredijo v kakšnem manjšem gledališču svojo predstavo, to mi je zelo všeč. Moramo se zbujati, se pokazati, pa ne zato, da bi nas kdo videl, ampak da lahko sami sebe nahranimo. Za tako pot smo se odločili, se šolali na akademiji, in če tega potem ne počneš, te to tlači. Pomembno je, da ne izgubiš volje, kljub položaju. Lahko reči, ampak težko narediti. Pri snemanju filma Pot v raj ste vse skupaj počeli v ekstremnih razmerah in praktično brez sredstev. Spet se vračam k vprašanju, ali je to danes edini način, da posnameš film. Ste namreč del generacije, ki je po akademiji ne čaka redna zaposlitev. Ustvarjanje filma Pot v raj, vključno s pisanjem scenarija, je bila odlična izkušnja, nepozabna, predvsem pa je bilo veliko dela in garanja. 14 dni smo z Blažem Završnikom, Ajdo Smrekar in Levom Predanom Kowarskim garali, posneli celovečerec, ki se lahki postavi ob bok več sto tisoč evrov vrednim filmom, medtem ko mi nismo imeli niti za hrano.

Ko smo dobili nagrado občinstva na filmskem festivalu v Portorožu, je marsikdo rekel, da je ta film dokaz, da sploh ni treba dajati denarja za filme. Ni res. To je samo dokaz, da smo mladi v stiski sposobni narediti tudi to in da je talent v tej državi, tudi za film. Ampak mi preprosto nismo imeli izbire.

In to ni sprejemljiv način dela. Jaz sem takrat hvala bogu imel službo prek evropskih sredstev v Drami, tako da sem poleti dobil nakazilo in smo lahko natočili gorivo jadrnici ter imeli sladko vodo na njej. Da bi se zdaj vsak mlad moral pregrizniti zato, da lahko nekaj naredi, pa tudi ne gre. Poglejmo, kako je bilo pred nekaj desetletij. So vsi morali delati tako? Če je potencial, kar zagotovo je, ga je treba podpreti. Ne potrebujemo milijonov, samo da smo normalno plačani za to, kar delamo.

Bi se še lotili česa takega? Takoj, ko končaš, ti je seveda nepojmljivo, da bi šel spet čez to. Zdaj, ko je minilo nekaj časa, pa se z Blažem Završnikom že spet pogovarjava o tem, da bi naredila alpinistični film, ker sva oba zaljubljena v gore. Delala bi z majhno ekipo, ampak to so projekti v nastajanju, ki so za dušo.

Seveda film delaš za gledalce, ampak pri takem projektu je vse odvisno od tebe. Če imaš rad tak ekstremizem, se lahko v kriznih trenutkih pokaže, iz kakšnega testa si, kako daleč greš lahko. Ko smo snemali Pot v raj, so se nam dogajale sončarice, jaz sem dobil vnetje celega prsnega predela, ker nismo imeli sladke vode, jedli smo pašteto brez kruha, hkrati pa vohali, kako si Nemci na jahtah pečejo meso na žaru. Po tem res bolj ceniš organizirano produkcijo, kakršna je v Usodnem vinu, kjer me nekdo obleče, nekdo drug razmišlja, kje moram imeti uro …

Se bojite, da bo vloga v televizijski seriji tista, ki vas bo zaznamovala bolj kot recimo vaše gledališko delo? Ne. Tudi to, da sem pristal v seriji, je bil bolj splet naključij, saj sem imel namen odpotovati v Tibet, pa zaradi potresov nisem šel, zato sem se udeležil avdicije. Vse je šlo zelo na hitro in čeprav to ni ravno žanr, ki bi ga oboževal, sem to vzel kot igralski izziv.

To je neverjetna obrtna delavnica. Pripraviti se je treba na preveliko število sekvenc, ki jih je treba posneti v enem dnevu, se naučiti besedila, se pripraviti na situacije od joka, zaljubljenosti, krize do veselja. In vse je na minuto odmerjeno, ena vaja in akcija, dva, trije posnetki in konec.

Vas pa s tem spozna povsem novo občinstvo. Ali to, da ste zdaj nekoliko širše znani, kaj vpliva na vas? Prav nič. Dogaja se, da v trgovini na ta račun dobim malo bolj zajeten sendvič, se s kom fotografiram, ampak sem družaben človek. Zabava me, ko me kakšna gospa na tržnici ustavi in mi začne žugati, katero dekle moram pustiti pri miru, ker ni dobro zame, pa katere ne smem "zafrkniti", ker je "fejst baba". Nasmejiš se in to ti polepša dan. V tem, da mene ali pa katerega drugega igralca oz. igralko kdo vidi na televiziji in potem zaradi tega pride še v gledališče, ni nič ni slabega.

Se tudi tukaj zadržujete pri svojem telesnem izrazu, saj imate precej konservativno vlogo? To je tudi izziv. Jaz imam neke gibalne sposobnosti, ki pa tukaj ne pridejo v poštev, tako da briši, nimaš jih (smeh).

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin