SiolNET. Trendi Kultura
4

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Kaj smo pripravljeni narediti za to, da bi lahko delali?

4

termometer

Vprašanj, kaj smo pripravljeni storiti, da nam uspe, da preživimo in da si sploh zaslužimo, da delamo, se Katarina Stegnar, Urška Brodar in Jure Novak lotevajo v predstavi Katarina po naročilu.

Katarina po naročilu je drugi del gledališke trilogije, ki je nastala v sodelovanju igralke Katarine Stegnar, dramaturginje Urške Brodar in režiserja Jureta Novaka. Medtem ko so se v prvem delu Jure Novak: Zato sem srečen ukvarjali z depresijo, so tokrat v središče gledališkega preizpraševanja postavili agresijo, natančneje odnos med igralko in režiserjem.

Kot nam je povedala Urška Brodar, sodelovanje trojice temelji na treh principih dela: vsak naslov predstave nosi ime enega od avtorjev, postopoma v predstavah nastopajo vsi, vse predstave pa raziskujejo razmerje med realnostjo in fikcijo.

Zabava za rojstni dan

Katarina po naročilu se razmerja med realnostjo in fikcijo loteva prek zunanje situacije, v kateri režiser igralki pripravi zabavo za rojstni dan. Režiser in igralka sta hkrati tik pred premiero Dürrenmattovega Naročila. "Odnos med igralko in režiserjem sproža kup stereotipov, na primer da režiser vedno manipulira z igralko in ustvarja avro režiserja, ki ji mora igralka podleči. Nas pa zanima tudi obratna agresija, se pravi agresija igralca oziroma igralke do režiserja ali celotne ekipe," poudarja Urška Brodar, ki je sicer dramaturginja, kot performerka pa se bo preizkusila v tretjem delu trilogije.

Kljub jasnim poklicem sodelujočih ti med ustvarjanjem predstave niso prevzemali klasičnih funkcij, temveč je šlo po besedah Jureta Novaka za enakopravno, sorazmerno avtorsko sodelovanje vseh treh. Ravno zato je bil proces ustvarjanje predstave nekoliko netipičen za gledališče. Delali so ekstenzivno, od uvodnih sestankov do premiere je minilo skoraj leto dni, "hkrati pa ta način omogoča, da se stvari premišljajo, da se stvari prespijo in da prihaja do nekih dobrih novih rešitev na vsakem ponovnem srečanju".

Vloga režiserja in igralke zgolj v predstavi

Vlogi režiserja in igralke tako obstajata zgolj v predstavi, po mnenju Katarine Stegnar pa lahko iz tega razmerja povemo tudi širšo zgodbo: "Ključno vprašanje predstave je, kaj smo pripravljeni narediti za uspeh, mogoče pa niti ne za uspeh, temveč za preživetje. V kaj nas silijo okoliščine. Pravzaprav nas silijo v vedno več, v vedno več razkrivanja, v vedno bolj brutalne, nevarne situacije, zato da bi dokazali, da smo sploh vredni tega, da delamo."

Vprašanje, kdo si zasluži delati, je toliko bolj pereče v umetnosti, za katero po besedah Katarine Stegnar pogosto slišimo, da je nihče ne potrebuje: "Tako kaj hitro pridemo do izgovora, da mi tako ali tako hočemo delati umetnost, da to počnemo zase. Včasih me je taka stvar precej bolj prizadela, zdelo se mi je, da če umetnosti nihče ne potrebuje, kar nehajmo delati. Naredimo kulturni molk, pa ničesar več ne bo in boste lahko gledali samo televizijo. Zdaj pa se mi zdi, da je vsaka taka majhna stvar, če se le dotakne ljudi in če sproži razmišljanje, že veliko."

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin