Četrtek, 5. 2. 2015, 15.16
9 let, 2 meseca
Do zadnjega diha: Zdaj
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
4
Film Jeana-Luca Godarda Do zadnjega diha iz leta 1960 je nekoliko raztreščena novovalovska mojstrovina, ki je poskrbela za kultno podobo Jean Seberg s kratko pričesko v majici New York Herald Tribuna. Film, ki morda bolj kot zaradi vsebine danes fascinira zaradi kadrov, ki so kot neskončen katalog tega, kako biti kul, ima v srcih evropskih filmofilov poseben status, zato je vsak poskus priredbe, hommagea ali pa citiranja lahko tvegan.
Predstava Do zadnjega diha: Zdaj, ki sta jo za oder Mestnega gledališča ljubljanskega priredila dramaturginja Eva Mahkovic in režiser Jaša Koceli, tveganja odlično prebrodi in čeprav zgodbo Michela in Patricije morda res postavlja v čas, ko se snemajo selfieji in ko New York Herald Tribune ne izhaja več, duh in, resnici na ljubo, tudi identiteta mladih ostajata zvesta francoskemu izvirniku.
V vlogi Michela, ki v filmu nenehno citira Humphreyja Bogarta, se odlično znajde Domen Valič. Ta prepričljivo uteleša nestanovitnega sluzavca, ki se ukvarja s krajo avtomobilov in mimogrede še ustreli policista. Ajda Smrekar je Jean Seberg oziroma Patricia Franchini, ki prodaja Time Magazine in ki okoli hodi s knjigo Svoboda Jonatahana Franzena. Drobne, zabavne in inteligentne posodobitve izvirnika Godardov film prepričljivo umeščajo v odrski kontekst, čeprav bi o tem, ali so mladi v predstavi res takšni, kot so "Zdaj", lahko debatirali.
Tako kot film tudi predstavo odlikujejo hitri dialogi, polni majhnih in malo večjih domislic in referenc. Te so v predstavi v poimenovanjih okrožij, v tem, da je naslov novega Godardovega filma Zbogom jeziku, ki ga bomo pri nas gledali konec marca, napisan na enem do scenskih elementov, pa tudi v odnosu do blagovnih znamk, naj gre za prvo torbico z ročaji, ali mini cooper letnik 2014 cabrio. Pri tem se petčlanska ekipa, v kateri Boris Kerč, Anja Drnovšek in Gregor Gruden elegantno preklapljajo med številnimi vlogami, prepričljivo spopada z dediščino filma, ki jo, vsaj kar zadeva potek zgodbe, še zbistri. Občasni nerazumno dolgi prizori sicer še ostajajo, a ravno zaradi omenjenih dodatkov zaživijo v novi luči.
Še posebej navdušuje Boris Kerč, ki je enako preprečljiv kot Klaus Chabrol, ki je "obrnil nov list v življenju" in se s sumljivimi posli ukvarja v prostem času, medtem ko uradno denar služi v potovalni agenciji, ter kot Avtor, parodija vseh velikih avtorjev nekoč in danes, čeprav je v prizoru novinarske konference citiran Godard.
Do zadnjega diha: Zdaj je prepričljiv poklon Godardu, ki deluje tudi brez poznavanja izvirnika, za velik del namigov pa poskrbita tudi avtor glasbe Miha Petric in scenograf Darjan Mihajlovič Cerar.
