Dnevnik pisatelja I in II

Avtor: Fjodor Mihajlovič Dostojevski Založba: Beletrina Cena: I.del: 22 €, II.del: 37 €

Na način kot človeške globine doživljajo njegovi junaki v Zločinu in kazni, Bratih Karamazovih, Idiotu in drugih, tokrat v Dnevniku razkriva svoja intimna razmišljanja o bistvu bitja in bivanja. Prvi del Dnevnika, ki je kot glasilo izhajal z istoimenskim naslovom, zajema sveženj kratkih zgodb. Revija je kot samostojna enota z enim samim avtorjem izhajala od 1876-81 ter je za razliko od prve, ki jo je pred skoraj dvemi desetletji izdajal skupaj z bratom Mihajlom, požela nesluten uspeh. Nekatere izmed zgodb so literarne novele, druge bolj publicistični zapiski takratnih dogodkov. V zgodbi Stoletnica na koncu razmišlja, da se človekov namen, da bo iz tistega, kar je slišal pred meseci, sestavil nekaj zanimivega, pogosto izjalovi, ko se loti pisanja. Tako nekatere zgodbe ostajajo na ravni vtisov o dogodkih. V zgodbi Bobek o izgubljanju moralnih vrednot zapiše, da je »živeti na zemlji in ne lagati nemogoče, saj sta življenje in laž sinonima…«. V Sanjah srečnega človeka pa o evangelijski ljubezni do drugega razmišlja, da »na naši Zemlji lahko resnično ljubimo le z bolečino! Na drugačen način ne znamo ljubiti in drugačne ljubezni ne poznamo!« Kot zadnji je v zbirko uvrščen znameniti esej o zanj preroškem Puškinu, ki ga je bral ob odkritju spomenika Puškinu v Moskvi.

V drugem delu Dnevnika sledimo pisateljevim razmišljanjem o življenju, o sebi, drugih, domovini, literaturi…in vsem, kar je tvorilo njegov mentalni svet. Ob smrti Puškina mu je bilo petnajst let in sedemindvajset, ko so ga zaradi protivladnih dejavnosti skupaj z drugimi člani radikalne skupine razumnikov Krožka Petraševskega, obsodili na smrt. Ko so nekega decembrskega jutra že stali pred strelskim vodom, so prebrali spremenjeno carjevo obsodbo – štiri leta prisilnega dela v sibirskem Omsku. Vsa štiri leta katorge je v spominih podoživljal svoje staro življenje, in v tej ostri sibirski tundri je bilo »neprestano popravljanje preživetega njegovo edino razvedrilo«. V Sankt Peterburg se je vrnil šele po desetih letih. Žal vrnitev domov ni prinesla svetlejših časov, sledila je zgodnja smrt prve žene, izgubljanje v igrah na srečo, izguba dveh otrok iz drugega zakona. Kljub vsemu je bilo to obdobje ustvarjanja njegovih največjih del.

Opisovalec bogatega notranjega človekovega sveta pokaže tudi, kako temeljito je znal opažati »zunanji svet« takratne carske Rusije. Zatopiti se v branje Dnevnika pomeni sprehoditi se po takratnem kulturnem, družbenem in političnem življenju Sankt Peterburga, razumeti »mati« Rusijo in prisluhniti, kakšen veter veje čez mejo. Se da ujeti kakšno francosko misel, čeprav je ta za ruska ušesa prepovedana? Bo v Evropi mir? Se bodo Slovani osvobodili turške nadvlade?

Izpiljenega pisateljevega sloga tudi v dnevnikih ne boste pogrešali, kar je še en razlog več, da je lahko prebiranje ruske duše kljub njeni tragičnosti velik literarni užitek.