"Če želiš, da predstava uspe, svoj ego včasih tudi 'pokoplješ'"

Je dolgoletni član Mestnega gledališča ljubljanskega, kjer je med drugim igral Mojstra v Mojstru in Margareti/Margareti in Mojstru, Cliffa Bradshawa v muzikalu Kabaret, Romea v Shakespearovem Romeu in Juliji, Iana v Sijočem mestu, Skipperja v Mački na vroči pločevinasti strehi in Tihona v Nevihti. Za upodobitev zadnjega je leta 2012 prejel Borštnikovo nagrado za igro.

Ste rojeni Mariborčan. Vas je po koncu študija na AGRFT profesionalno vleklo nazaj v rodni kraj, npr. v mariborsko Dramo ali bližnje ptujsko gledališče, ali vam ustreza, da ste korenine pognali v prestolnici? Zakaj? Vesel sem, da sem tako poslovno kot družinsko pognal korenine v Ljubljani. Kar se je spremenilo, je moj odnos do Maribora. Začel sem ga ceniti šele, ko sem ga zapustil. Šele zdaj, ko se na primer z vlakom pripeljem čez stari most, ki se pne nad Dravo, vidim, kako lepo je to mesto. Je pa tako, da ko enkrat končaš akademijo, greš s trebuhom za kruhom.

Mestno gledališče ljubljansko je bilo prvo gledališče, ki je s ponudbo za službo pristopilo do mene, in ponudbo sem sprejel. Lahko bi se zgodilo, da bi prej ponudbo dala mariborska Drama in bi službo nastopil tam. Vse je odvisno od trenutka. Ko ste že omenili ptujsko gledališče, z njim sem sodeloval že trikrat. Tudi v Mariboru bi z veseljem delal kakšno predstavo. A moja baza je v Ljubljani, v MGL.

Igralci ste ljudje z velikim egom. Brez tega preprosto ne gre. Kako se tako različni egi znajdejo kot ekipa v gledališču, v vašem primeru v Mestnem gledališču ljubljanskem? Seveda smo egi, in to kar veliki. A ko si enkrat del gledališke ekipe, moraš ego postaviti tudi na stran. In mislim, da je to edini način, da kot ego funkcioniraš znotraj ekipe. Če želiš, da predstava uspe, moraš preprosto zavestno poskrbeti za to, da poslušaš, sodeluješ, se včasih tudi ukloniš, svoj ego preprosto nekoliko "pokoplješ". Sam sploh ne razmišljam o egu. Moj cilj je dobra predstava. Sem človek, ki razume, da včasih moje videnje ni skladno z režiserjevim videnjem, in če mi zna režiser stvar predstaviti tako, da deluje, potem se z veseljem prepustim njegovi viziji.

Ljudem, s katerimi sodelujem, zaupam. In v MGL je taka ekipa igralcev, da smo vsi zelo podobno misleči. Ko danes poslušam zgodbe starejših kolegov, kako so se včasih dejansko bile bitke egov, ko so bili nekateri posamezniki neprivoščljivi in občasno zlobno pod noge metali polena, si tega ne znam predstavljati. Vsaj v našem gledališču tega ni. Ko znotraj igralske ekipe vidim sodelavca, kako dober je, tega ne dojemam kot oviro ali grožnjo. Ne, zdi se mi fantastično, da je sposoben tega, in v meni samo še dodatno podžge željo, da se sam še bolj potrudim, da tudi sam poskušam lik ustvariti kar se da prepričljivo.

Kako uravnotežite resničnost, torej lastno življenje, in alternativno resničnost, torej življenje v teatru? Je mogoče obe življenji živeti, ne da bi bili kakorkoli povezani? Nikakor ne. Ne morem, pa tudi ne želim si, da bi lahko ločil obe življenji. Sta prepleteni. Imam to srečo, da me družina razume in podpira. Ravno zato, ker imam to podporo, lahko tako profesionalno kot osebno življenje vodim z roko v roki. Ko so stresni trenutki, ko me dolgo časa ni doma, vem, da pri družini ne bom naletel na neodobravanje. Je pa tudi na meni, da potem, ko smo skupaj, vso svojo energijo usmerim v njih. To je to.

Član igralske ekipe MGL ste že več kot deset let. Ali politika gledališča dovoljuje, da si vloge izbirate sami? Če ne in če bi to možnost imeli, torej lastno izbiro, kakšne vloge bi izbrali? Deveto leto je že … Da bi sam lahko izbral vlogo, to ne, se je pa že zgodilo, da je naša umetniška vodja Barbara Hieng Samobor na neki točki dejala, da je čas za spremembo. Da je takšnih vlog, ki sem jih igral do zdaj, dovolj in da me je treba usmeriti drugam. Takrat sem tudi sam tako čutil. Na začetku so mi pripadale vloge mladih ljubimcev, zaljubljencev … To je sicer lepo in prav, a res pride trenutek za spremembo, za nadaljnji razvoj, za širitev igralskega obzorja. Konec koncev si vsak igralec želi ravno te igralske širine, da se preizkusi v žanrsko različnih vlogah. Če bi imel možnost izbire, pa … Če me je kdo vprašal, kaj bi si želel igrati, sem vedno odgovoril Jaga v Othellu. Ne vem, zakaj, ampak mikal me je, odkar sem prvič prebral Othella. Ta želja me je trenutno malo minila, ker sem ravno pred dnevi gledal Primoža Pirnata v tej vlogi in je bil neponovljiv.

Imate znotraj procesa ustvarjanja predstave radi, da vas vodi režiser, se mu popolnoma prepustite ali raje vidite, da imate pred sabo osebo, ki upošteva tudi vaša mnenja in s katero lik ustvarita skupaj? Absolutno sodelovanje. Do zdaj sem sodeloval samo v eni predstavi, v kateri se nekako nisem našel. Sicer pa zelo rad sodelujem. Če je režiser tako dober, da me s svojimi željami zmanipulira in na koncu iz mene potegne tisto najboljše, je dobro, vse dokler se sam počutim del ustvarjalnega procesa. Če lahko izrazim svoje mnenje, sem najbolj motiviran in takrat tudi najbolje delam. Ne glede na to, ali so moji predlogi dobri ali slabi, čutim, da kot igralec takrat živim, gradim in oblikujem lik … Moram se torej počutiti kot del projekta in takrat v igralskem poklicu resnično uživam.

Kaj storite, če vas po prvem branju besedila vloga, ki vam je dodeljena, nekako ne pritegne, da se z njo vseeno poistovetite in iz nje potegnete tisto najboljše? Takšnih trenutkov je bilo malo. Če se že pripeti, pa še enkrat preberem besedilo in sam poskrbim za to, da vse negativne misli odstranim, in poskušam z dodeljeno vlogo kar se da dobro delati. Seveda se zgodi, da ti vloga na začetku ni dovolj privlačna. A misel na to takoj odvržem. Osredotočim se na karakteristike lika, se poskušam vanj vživeti, da postane del mene, in z njim nato živim. To me žene dalje, da delam. Menim, da je neprestano pritoževanje neproduktivno.

Odlikuje vas širok igralski diapazon. Kaj vam je ljubše igrati, če sploh, komični ali dramski lik? Zakaj? Menim, da sam v predstavi ne igram lika, ampak človeka. In v vsakem človeku je preplet komičnosti in tragičnosti. Tud ko igram tragičnega človeka, poskušam v njem najti nekaj zdrave komike in obratno, v vsakem komičnem človeku so odtenki resnosti. Zagotovo obstajajo neke ločnice med komedijo in tragedijo. Če delaš na primer Molierovega Skopuha, veš, da je to komedija, in se na to tudi pripraviš. Sicer pa vse vloge sprejmem in jih delam tako, kot da so enake. Nimam preferenc. Mora pa biti neko ravnovesje.

Kako gledate na delo pred kamerami? Je kaj drugače, če stojite v živo pred občinstvom? Pri vodenju oddaje Slovenija ima talent ste združili oboje … Kakšna izkušnja je bila vodenje te oddaje? Bi to vlogo ponovili, če bi povabilo dobili še enkrat? Bila je zelo zanimiva izkušnja. Potekala je avdicija, in ker sem radovedne narave, sem se prijavil. Seveda sem bil glede svojih sposobnosti voditelja nekoliko skeptičen, a so me doma prepričali o nasprotnem. Morda sem bil zaradi neobremenjenosti tudi sprejet. Ne vem … No, zadevo sem poskušal kar se da dobro izpeljati, seveda znotraj okvirev, ki so mi bili dani in dovoljeni. Sicer sem želel te okvire razbiti, a žal je celoten projekt tako točno določen in začrtan, da je bilo to skoraj nemogoče. Igro sem pač sprejel takšno, kot je, in opravil svoje delo. Je pa to res ogromen projekt in zanimivo je bilo videti, koliko ljudi skoraj 24 ur na dan dela za to, da vse poteka tako, kot mora.

Kar zadeva samo vodenje v živo, se precej razlikuje od točno določene, začrtane igre znotraj predstave. Občutek sem imel, da vodenje oddaje kar kriči po nepredvidljivosti, zato je bilo vse skupaj samo še bolj zanimivo. Šlo je za čisto drugo vrsto koncentracije in veliko odgovornost. Če bi mi vodenje oddaje ponudili še enkrat, bi z veseljem sprejel … Zanimivo bi bilo videti, kaj se da še narediti, pa tudi bolj sproščen bi bil, saj bi kolesje oddaje že poznal.

Kaj so po vašem mnenju, če lahko izluščite iz lastnih izkušenj, prednosti in slabosti igralskega poklica? Že to, da v življenju opravljam poklic, ki me veseli in v katerem uživam, je najpomembnejša prednost. Vsakokrat, ko se pritožim nad nečim, me misel na to, da je igralstvo nekaj, kar rad počnem, takoj utiša. Gre za res zanimiv svet. Koliko različnih ljudi spoznaš, kaj vse si lahko, koliko dodatnih vrat se ti odpre, filmskih, televizijskih, radijskih. Vsak nov študij, ki ga začnem, je vedno novo doživetje, stvari se nikoli ne ponavljajo (monotono postane le število ponavljanj določene predstave). Slabosti so seveda v pomanjkanju časa, natrpanem urniku čez ves dan …

Radi pojete? Vas bo tudi letos mogoče videti na zdaj že tradicionalnem glasbenem koncertu MGL? Hm, rad? To me je veselilo v otroških letih, tako kot verjetno vsakogar. Koncerta, zdaj že tretjega v vrsti, se sicer veselim, čeprav imam grozovito tremo. A ko premagam tremo, se soočim tudi s strahom in gre. Sicer prav velikega strahu pred petjem nikoli nisem imel, vendar pa tudi zelo samozavesten nisem. Na koncertu imamo sicer možnost, da izberemo skladbo, ki nam ustreza, zato je tako pesem veliko lažje odpeti.

Nastopili ste v dveh zelo uspešnih muzikalih, Kabaretu in Pomladnem prebujenju. Plusi in minusi ustvarjanja plesno-glasbeno-igralske predstave? V muzikalih nisem imel toliko pevskega dela kot preostali, kljub temu pa je bil zanimiv proces ustvarjanja. Kabaret je klasičen muzikal, ki ga vsaj zaradi filma in "catchy" pesmi pozna veliko ljudi, pri Pomladnem prebujenju pa gre za bolj rockovsko obarvane, nam morda bližje pesmi. Tudi režiser Sebastjan Horvat je želel žanr muzikala prestaviti v neko drugo sfero.

Vloga v Ukročeni trmoglavki in vloga v Nevihti. Dve skrajnosti, dva izjemno odigrana lika. Kako ju doživljate? Obe predstavi sta mi zelo ljubi. Z režiserjem Nevihte Lorencijem je bilo res užitek sodelovati, saj je človek, ki zna združiti vso ekipo v celoto, ki naredi ustvarjalni proces za neponovljivo izkušnjo. Pri Nevihti je zanimiv predvsem moj končni monolog, ki ni nikoli enak. To je bila pravzaprav njegova ideja. Rekel mi je, da naj iz tega naredim, kar želim. To za igralca pomeni veliko svobodo, pa tudi veliko odgovornost. Vedno rad ponavljam besedilo, da sem o njem prepričan. Le monologa pri Nevihti ne. Tudi napisan je tako, da omogoča nekaj improvizacije. Tudi če se zgodi, da besedilo pozabim, imam to svobodo, da ga oblikujem po svoje. V tem primeru se mi je zdelo zanimivo to, da mora igralec, ki se na pamet nauči besedilo, to besedilo pozabiti in ga s ponovitvami naravno narediti za svojega. Pri Ukročeni trmoglavki, kjer igram ženski lik, pa je bilo zanimivo to, da ženske ne igram ženstveno ali feminizirano, temveč kot moški, ki le z določenimi kretnjami nakaže, da je ženska.

Z zadnjo vlogo upodabljate dadaista Huga Balla. Gre za fizično, psihično in besedilno zelo kompleksen lik. Kako ste se pripravljali nanj? Bil je zelo zanimiv pristop do dela, ker ni šlo za klasično izdelovanje vloge, ampak za serijo nastopov oziroma performansov. Sam sem imel na grbi ta znameniti nastop Huga Balla, ko je oblečen v zavihke šeleshamerja in izvede dve besedili Gadji beri bimba in Karawane. Interpretacija je povsem svobodna. Pritegnila me je ideja, da se pravzaprav ne pripravljam kaj dosti za ta nastop, ampak ga preprosto začnem izvajati in pustim, da se zgodi, kar se pač zgodi, in da me odpelje, kamor me pač odpelje. Tako da je ta nastop drugačen iz večera v večer.

Igrali ste tudi zagotovo najbolj romantičen in tragičen lik v svetovni književnosti, Shakespearovega Romea. Je bil ravno zaradi tolikšne priljubljenosti lika pritisk, da ustvarite kar se da prepričljiv lik, kaj večji od običajnega? O pritisku priljubljenosti lika nikoli ne razmišljam. Lik je pač lik. Ti sam ustvariš lik in ga narediš za svojega . Ne želim biti kopija drugih. Tudi če obstajajo posnetki drugih igralcev, ki izvajajo mojo vlogo, jih ne pogledam, ker mi bolj škodijo kot kaj drugega. Poskušam začeti kot nepopisan list.

Prav tako ste se vživeli v Hamleta, tokrat v bralni uprizoritvi. V čem, če sploh, se bralna predstava razlikuje od navadne? Razlika je predvsem v fizisu. Sediš in bereš. Glas je tvoje edino igralsko orodje, s katerim oživljaš lik. Osredotočam se samo na jezik in glas, na barvo glasu, na različne plasti jezika. V primeru Hamleta sem se želel tudi prebiti skozi vse te verze in poskušal ugotoviti, kaj je z njimi želel povedati. Čeprav tudi ko igram bralno uprizoritev, velikokrat pomislim na to, kako bi lik deloval, če bi dodal še neverbalno komunikacijo, torej še svoje telo. Sicer pa gre za pozitivno izkušnjo.

Je kaj v igralskem poklicu, česar se še niste lotili? Vse vloge, ki jih še nisem igral!