SiolNET. Trendi Kultura
2

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Čarobno in zabavno potovanje na rumenem dežniku

2

termometer

Duhovita, dinamična, likovno, glasbeno in igralsko dovršena lutkovna priredba klasične slovenske slikanice Ele Peroci Moj dežnik je lahko balon je doživetje za majhne in velike ljubitelje lutk.

Zgodbo bržkone poznate, saj je dotična slikanica ena najbolj znanih klasičnih slovenskih pravljic. Jelka je malo posebna, zasanjana deklica, ki se na vrtu najraje igra v svojem šotoru, kjer je tudi njen rumen dežnik. Ko ji starši in sorodniki kupijo žogo, da bi se z njo igrala, deklico pri igri z oken opazujejo odrasli in ji ves čas žugajo, naj pazi na rdečo žogo. Nesreča nikoli ne počiva in nova žoga se odkotali v potok. No, pa ima. Karanja in hudih obrazov se Jelka naveliča, zateče se k svojemu dežniku, zapre oči in izreče besede, ki jih poznamo generacije, ki smo odraščale ob slikanici: "Moj dežnik je lahko balon." V hipu se deklica skupaj z dežnikom dvigne v nebo, višje in višje, nad Ljubljano in Tivoli ...

Iz slikanice na oder Na odru zgodba deluje drugače, saj vsebuje komponentne doživljanja, ki jih še tako doživeto branje in listanje slikanice ne. V mali dvorani Lutkovnega gledališča, v kateri se še tako visoki in kleni gospodje pač morajo vsesti na nizke klopi in spet postati otroci, na odru stojijo bela vrata, razdeljena na več okenc. Morda je to staro okno, morda so vrata kredence, kdo ve. A ta vrata so središče lutkovne priredbe Jelkine zgodbice. Vratca se sukajo, okenca so zdaj kulisa neba, zdaj mesta, zdaj okna, skozi katera žugajo odrasli, zdaj prostorčki, kjer se smukajo lutke.

Te so nadvse posebne. Čeprav razmeroma majhne, se tudi iz zadnjih vrst zazna njihov karakter, v podobi Svjetlana Junakovića, in življenju, ki jim jih vdahnejo igralci (Sonja Kononenko, Polonca Kores, Miha Arh in Gašper Malnar). Ti so zgodba zase, saj niso le v črno oblečene figure, ki hkrati spretno manevrirajo s kuliso – torej vrati –, lutkami in drugimi scenskimi elementi, temveč so obenem tudi glasbeniki in akterji tudi vsak zase, saj z gledalci komunicirajo tudi z obrazno mimiko, ločeno od lutk.

Ko Ljubljančani izzovejo naval smeha Čeprav predstava smiselno sledi zapisani zgodbi, ji ekipa Lutkovnega gledališča Ljubljana doda mnogo več. Predvsem humorja. Ta še posebej izstopa tedaj, ko Jelka z dežnikom leti nad Ljubljano. Za ustvarjalce in lutkarje izvrstna priložnost, da zgodbico s pravljičnimi značilnostmi aktualizirajo in povlečejo rahle vzporednice z današnjo Ljubljano. In Ljubljančani. Ton in poudarek te besede je dovolj, da občinstvo zajame smeh. A kaj, ko sledi še en izjemen nepričakovan moment. Kako Ljubljančani klepetajo? Če izdamo to, predstava zagotovo izgubi tisto malenkost, ki zbode predvsem odrasle gledalce in jih nasmeji.

Kljub sodobni priredbi čarobnost ostaja, z njo pa sporočilo Ko se Jelki zazdi, da je pristala sredi Tivolija, se krepko moti. Znašla se je v čarobni deželi Klobučariji, nekakšni pravljici sredi mestnega vrveža. Tam namesto rož rastejo klobuki vseh vrst in prijatelji Jelki pokažejo, da lahko postaneš karkoli, če si nadeneš čarobni klobuk – baletka, pilot, šofer, nekdo, ki vse vidi –, tudi izgubljeno Jelkino žogo. Preden deklica spet poleti z dežnikom in najdeno žogo, nabere nekaj klobukov za svoje domače. Saj veste, ti kdaj pozabijo na malo sproščenosti, igrivosti in spontanosti in zato to kradejo tudi otrokom. Včasih je vse, kar potrebujemo, za zaprtimi očmi – svet pravljic in domišljije.

Ansambel, ki živi s predstavo. Vsakič novo, vsakič znova. Moj dežnik je lahko balon v priredbi Lutkovnega gledališča Ljubljana ni prva lutkovna predstava po zgodbi Ele Peroci. Je pa vsekakor izvrstna v vseh pogledih. Ravno prav dolga, ravno prav drobna in ravno prav glasna. Ansambel LGL se vsake nove predstave loteva s srčnostjo in idejami, ki že dolgo presegajo idejo o lutkah kot takih. Vsaka premiera tako prinese vznemirjenje ne le za ekipo, ki predstavo ustvarja, temveč tudi za občinstvo. Premišljenost in hkrati drznost, s katerima nastajajo nove odrske upodobitve, sta vsakič znova dopolnjena z velikim veseljem v hiši pod Gradom, spodbudo kolegov in ustvarjalcev, od lučkarjev do scenskih mojstrov, od šivilj do inspicienta.

Predstavo Moj dežnik je lahko balon je režirala Jelena Sitar Cvetko, duhovita in sveža dramaturgija je delo Anžeta Viranta, likovno podobo je ustvaril že omenjeni Svjetlan Junaković, lutke in scenske elemente pa sta oblikovala Darka Erdelji in Slavko Rakuša Slavinec. Darki in Slavku sta pri oblikovanju scenografije pomagala tudi režiserka predstave in likovni snovalec.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin