Boris, Milena, Radko – trojček legend

"Ko sem bil majhen, je nekega dni mati prišla domov in rekla, da sta se Milena in Rac razšla," je včeraj na pogovoru z ustvarjalci po javni vaji zamišljeno pripomnil Jernej Šugman. "In potem smo se o tem pogovarjali še vse leto. In zdi se mi, da se bomo zdaj spet." Ljubljanska SNG Drama namreč svojo letošnjo sezono začenja s predstavo Boris, Milena, Radko, ki jo je napisal in režiral Dušan Jovanović. V njej namreč v vzporednem svetu razpadajo razmerja, ki so nekoč že razpadla, in nastajajo nova, ki so v drugem svetu obstala.

Odločitev, da Jovanović likom v predstavi podeli enaka imena, kot jih imajo njihovi igralci, je bila verjetno prvi korak, ki je gledalce včerajšnje javne vaje popeljal na zavajajočo pot iskanja paralel z resničnim življenjem in gledališčem, med tem, kaj se dogaja na odru in kaj smo morda prebrali v kakšni reviji. V zgodbi, kjer se upokojena igralka Milena, ki je poročena z nekdanjim televizijskim urednikom Radkom, zaljubi v mornarja dolge plovbe Borisa, je namreč prisotnih kar nekaj "opornih točk" iz njihovih zasebnih življenj, a kot je v pogovoru po predstavi zatrjeval avtor, gre vendarle v celoti za fikcijo.

Besedilo je nastalo na pobudo nekdanjega umetniškega vodje drame Eduarda Milerja, Jovanović pa dodaja, da se je precej težko besedilo po šestih mesecih pisanja skozi študij in vaje vztrajno spreminjalo, saj so se na istem odru znašle tri velike legende slovenskega gledališča. "Ko sem razmišljal, kaj bi oni trije lahko počeli skupaj, se je na koncu izkazalo, da vse, razen ljubezenske zgodbe, odpade." Čeprav je po Jovanovićevih besedah v predstavi malo dejstev, pa se mu je uporaba imen, ki niso njihova, zdela "fake".

Kot so po predstavi povedali igralci, so prav vdori njihovega zasebnega življenja v predstavo precej oteževali vživljanje v vloge. Milena Zupančič pač ni podobna Mileni, Radko Polič - Rac ni podoben Radku in tudi Boris Cavazza ni ravno Boris Cernač, zato ni čudno, da je Polič to vlogo razglasil za najtežjo vlogo v svojem življenju, saj se je moral ves čas boriti, da iz vloge Radka vrže sebe. Morda je imel nekoliko lažjo nalogo Cavazza, ki je po predstavi dejal, da on sploh ni igral sebe, čeprav je bil njegov lik mornar in nekdanji boksar, temveč je igral Dušana Jovanovića. "A ne vidite, da se je napisal kot enega velikega frajerja?" se je pošalil.

Na presenečenje ustvarjalcev je trojček legend s pomočjo izvrstnega Aljoza Sveteta, ki je igral Radkovotovo mamo, in Nine Valič, ki je igrala Milenino in Radkovo hči, med občinstvom kar nekajkrat izzval huronske napade smeha. "Vaja brez občinstva je prevara," je dejal Jovanović, ki je za odziv občinstva priznal, da je večkrat kot ne prav debelo pogledal, kdaj so se smejali. Ljubezenski trojček je morda sprva res zabaven, saj so vsi udeleženci v njem tako prikupno nerodni, a propadanje zakona in družine se v predstavi vendarle sprehaja po različnih žanrih in proti koncu, ko so stvari postale že precej resnobne, je občinstvo še vedno lebdelo v komedijantskem vzdušju.

K temu je verjetno v največji meri pripomogel Svete z najbolj nadrealistično vlogo v predstavi, 97-letno Radkovo mamo črnogorskega rodu, ki je trojček želela uničiti z najbolj nemogočimi posegi, na primer s predlogom, da Radko Mileni reče, da je bil Borisov oče zagotovo domobranec. A kljub vsem pogojem, da se njegova vloga spremeni v skupek spolnih in nacionalnih stereotipov, je Svetetu vlogo uspelo odigrati dostojanstveno, z elegantnim razmerjem tipičnega in posebnega.

Boris, Milena, Radko je kljub vsem vdorom zasebnosti predstava z večno temo o ljubezni, ki jo bodo po tokratnih treh legendah verjetno v prihodnje lahko odigrale tudi druge gledališke legende. A za zdaj je to predstava, ki si več kot zasluži svoj dokumentarec (tega že snemata Rajko Grlić in Matjaž Ivanišin) in ki morda poleg nove sezone Drame odpira tudi nov način vključevanja občinstva v delo gledališča: z javnimi vajami in pogovori z ustvarjalci.