892.Vlak

Ko danes sem oči odprl, skozi okno se zazrl, nisem vedel kaj početi, saj noče nehati grmeti. Začel sem globoko premišljevati, še bolj globoko se spraševati. Kaj je tam med tisto šaro, ki se v kotu skriva za omaro? Takoj sem našel nekaj zase, kar se vozi in ne rase. Ima vagonov mali milijon, par koles in ni kamion. Puha paro, se ne jezi, prevaža vse sorte in tudi ljudi. Vozi po hribih, dolinah, povsod, včasih zapiska in nadaljuje svojo pot. Če ste uganili, je vaš odgovor tak: To ni nič drugega, kakor le vlak! Takoj sem ga malo dal oprati in se z njim začel igrati. Ko sem pogledal, če zunaj še dežuje, sem videl kolesa in vagonov troje. Videl sem dimen, velik oblak in strica, ki je šofiral vlak. Takoj sem se zamislil in se zazrl v igračo, kako bi tudi jaz tako hodil na pijačo. Kako tudi jaz bi rad tak imel vlak, ki sam bi se vozil in puhal bi v zrak.