3. kratka zgodba: KLEPETULJA

»Kako je lep! Kako je pameten!« sem na pol v transu odkrivala skrivnosti svoje novo odkrite duše dvojčice prijateljici Nini.

»Pretiravaš,« me je zgroženo pogledala, »saj ga poznaš komaj nekaj dni.«

»Ne razumeš, tako prijazen je. Popoln.Vedno me razume,« sem hitela pojasnjevat.

»Ah, spet sanjaš. Takšnih ni!«

Zavzdihnila sem. Mi ne privošči idealnega partnerja? Je res tako nemogoče, da bi tudi zame obstajal spodoben fant?

»Nina, čaka me,« sem jo prekinila sredi monologa o pasteh hitrega spoznavanja.

Prižgala sem računalnik in se zastrmela v ekran. Običajno sem z nogami trdno na tleh in me sladke besede ne premamijo. Tokrat je nekaj drugače. Mr perfect. Še enkrat sem preletela njegova sporočila.

»Družinski človek, imam rad otroke. Športnik, ljubitelj živali. Berem, gledam dobre filme. Atletske postave – six pack, moderne pričeske. Denar v življenju ni pomemben, ljubezen je tista, ki šteje. Srednjih let, najstnik po prepričanju.«

Končno se mi je nasmehnila sreča. Našla sva se na spletnem portalu Moj moja. Na začetku sva le klepetala, še istega dne pa mi je razkril svojo tragično življenjsko zgodbo. Jaz izhajam iz srečne družine, njegov dom je bil razbit že od nekdaj. Čutila sem, da mu lahko pomagam, čeprav le s pogovorom. Že sedmi večer zapored sva se sestala, vsak ob svoji tipkovnici.

»Je že tu!« sem se razveselila, ko sem med vsemi prijavljenimi izsledila Malega princa. Že njegov vzdevek je neskončno romantičen. Le kdo ni bral Saint-Exupéryjeve večne zgodbe. Povedal mi je, da si je tako ime izbral, ker si želi, da bi ga kdo udomačil, da ne bi bil tako osamljen, kot je bila lisica iz knjige in ne tako ranljiv, kot je bila vrtnica.

»Kako je dober,« sem pomislila.

Jaz sem si nadela ime Hudakača. S tem sem želela vsem povedati, da imam strupen jezik in na vsako izzivanje pičim kot kača. V resnici sem čisto prijazna klepetulja.

Pogovarjala sva se o globokih mislih, svetovnih problemih, ošvrknila politiko, ko je rekel: »Kačica, kdaj se bova končno videla?«

»Jutri ob osmih zvečer pri Sladki skušnjavi,« mi je vztrepetalo srce.

»Kako te bom prepoznal?« je bil radoveden.

»Srnje oči, dolgi lasje, 52 kilogramov. Pa ti, kakšen si?«

»Pravijo, da imam kravje oči. Pa rožici prinesem rožico. Do jutri, Kačica!« se je poslovil.

»Se že veselim. Lahko noč!« sem šla sanjarit tudi jaz. Postalo mi je vroče, srce je razbijalo kot noro.

»Videla ga bom!«

Pograbila sem telefon in nemudoma obvestila Nino o bližnjem srečanju. Vsled pozne ure je bilo to le sporočilo. V hipu mi je odgovorila.

»Ti si ena koza. Brez mene ne smeš, lahko je psihopat.«

»Ta punca pa res zaupa vame. Kot da sem majhna punčka,« sem se smejala.

Skozi strešno okno si me je ogledovala luna. Verjetno me je po malem tudi trkala.

Naslednje jutro sem vstala pred soncem. Koliko pomembnih malenkosti! Stala sem pred odprto omaro in skušala izbrati dovolj izzivalno, a ne preveč razkrivajoče oblačilce, ki bi me po možnosti še malce stanjšalo. Ja, priznam, Mali princ po moji zaslugi misli, da imam skoraj deset kilc manj kot jih v resnici pokaže tehtnica. Pa pričeska, čevlji, lak za nohte in naličiti se moram tako, da bom izgledala nekaj let starejša. Ta majhna bela laž je bila nujna. Če je moj nepoznani romantični ljubimec srednjih let, moram jaz biti vsaj blizu temu.

Izbirala sem med hlačami in krilom ter v obupu poklicala Nino.

»Ej, sploh veš, koliko je ura?« je zazehala v telefon.

»Oprosti, sploh nisem pogledala. Nujno te rabim.«

Do poldneva sva skupaj ustvarili lik očarljive n-letnice. Brezhibno.

»Si upaš?« je še preverila moja pomočnica.

»Upam...Za vsak slučaj pa pojdi z mano. Vsaj toliko, da pogovor steče,« sem izustila še eno od svojih briljantnih zamisli.

»To sem ti že sama hotela predlagati. Nikoli ne veš, s kom imaš opravka. Tega mu ni treba izklepetati. Previdnost je mati modrosti,« me je posvarila Nina.

Noben fant mi doslej še ni prišel tako blizu. Vsi, ki jih poznam, pa ne poznam vseh, so se mi zdeli tako neresni. Vsekakor se je na izjemne prilike potrebno izjemno pripraviti. Dišeča kopel za nežno kožo, dišeč šampon za bleščeče lase, osvežilna kamilična maska in za duševno lepoto – knjiga.

Antoine de Saint-Exupéry - Mali princ.

Udobno sem se namestila med blazine velikanskega ne-vegetarijanskega kavča, segla po slastnem čokoladnem pralineju in se lotila branja. To novelo sem sicer že prebrala, vendar je od četrtega razreda osnovne šole preteklo že kar nekaj vode in se razen nekaj razvpitih idej ne spominjam ničesar. Če pa hočem narediti vtis in to dober, moram razumeti globino njegovega najljubšega dela. Za čim večjo učinkovitost sem si sproti zapisovala globoke misli.

'Bacek se prehranjuje s cveticami s trni, ki jih imajo tam iz gole hudobije.' »Aha, on je nedolžni bacek, ki so ga do zdaj ženske prizadele iz gole hudobije. Jaz nisem takšna,« sem bila zadovoljna s svojo prvo ugotovitvijo.

'Cvetic ne smeš poslušati. Lahko jih le gledaš in duhaš, ker so neuravnovešene.' »Ubogi moj Mali princ. Zagotovo ga je prizadela kakšna brezčutna nesramnica. Zato je to njegova najljubša knjiga. Jaz nisem takšna,« sem se nasmehnila v drugo.

'Domišljavec, pijanec, trgovec, svetilničar, geograf so pomenili nekaj slabega.' »Nima rad drugih moških, kar pomeni, da išče dekle svojega življenja,« sem bila pametna tretjič

'Kača piči in s tem razvozlava uganke.' »Super, moje ime je Hudakača!« je bila četrta misel.

'Če udomačiš lisico, v življenje posije sonce.' »Želi si tako zvite ženske, da mu bo ne glede na njene zvitosti vedno lepo,« sem bila modra petič.

'Ljudje negujejo tisoč vrtnic v enem samem vrtu. Ne najdejo iskanega, ker so slepi in morajo iskati s srcem.' »Preizkusil je že tisoče žensk. Ni še našel prave,« sem zaključila obnovo.

Med lepotičenjem in ostalimi pripravami na usodni zmenek me je zmotila Nina.

»Skrbi me. Saj ga sploh ne poznaš,« je rekla.

»Kaj imaš proti njemu? Meni je všeč, ti pa naredi, kakor hočeš. Tudi brez tebe grem,« sem jezno zasikala. »Ne vem, zakaj si tako črnogleda.«

»Flaflafla, vseeno grem s tabo. Hočem videti, v kaj boš zabredla,« se je odločila.

Precej pred dogovorjeno uro sva zasedli mizo s pogledom na vhod. V Sladko skušnjavo so prihajale večinoma mamice z otroki. Srkali sva limonado in z zanimanjem opazovali vsakega prišleka.

Takrat je prišel. Visok, temnolas, izklesane postave, božanskega obraza. Mr perfect. Ni prinesel rože, pa nič zato. Bil je najlepši moški kar jih je ustvarila mati narava.

»Opa,« sva se spogledali odprtih ust.

Lepotec je šel naravnost proti najini mizi...in mimo. Sedel je k prikupni gospe z otročkom.

»Upsi,« sva se zahihitali, ko sva doumeli, da ni pravi.

Točno ob dogovorjeni uri je prišel skozi vrata On. V roki je držal rožo, ki se ji je že od daleč videlo, da je plastična. Ozrl se je po prostoru. Verjetno je iskal samo dekle.

»Upsi,« sva šepnili. V hipu sva vstali in se izmuznili ven. Čutila sem rdečico v licih in cmok v grlu.

»Prav si imela,« sem priznala. »Nisem vedela, s kom se pogovarjam.«

»Od groze mi je skoraj zastalo srce,« je rekla Nina. »Nekaj je pa povedal po resnici – res ima kravje oči.«

»Že že, mislila sem, da ima velike, rjave oči. Imel pa je le izbuljene kot krava, o tem ni lagal,« sem ugotovila.

Po ovinkih sem se vrnila domov. Prižgala sem računalnik. Čakal me je.

»Kje si bila?Ni lepo, da si me pustila čakati,« je bil oster.

»Točno ob osmih sem bila tam, pa te nisem videla.«

»Kako me nisi videla? Prinesel sem ti rožo. Morala bi biti slepa,« je sikal.

»Saj sem res skoraj oslepela,« mu nisem ostala dolžna. »Plastika tako deluje name.«

»Sploh veš, koliko stane taksi z drugega konca mesta do te tvoje slaščičarne? Se ti zdi pošteno?Otročja si! Razumeš? Saj ne moreš, ker si ženska. Misliš, da je bilo zastonj?« je užaljeno pisal.

»Zastonj ne, zaman pa zagotovo,« sem trezno odgovorila in klik klik zaključila s pogovorom.

»Neverjetno, na kaj vse človek naleti v klepetalnicah,« sem nagajivo razmišljala. »Družinski človek – verjetno res. Pri svojih 50 plus ima zagotovo družino. Ima rad otroke – seveda, verjetno že vnuke. Športnik – navdušen navijač s kavča ob spremstvu steklenice piva. Ljubitelj živali – najbrž na krožniku. Bere – očitno slikanice, ker le te razume. Gleda filme – vsebino si lahko predstavljam. Six packu je najbližje ko ga vzame s police v trgovini in na njem piše 'Laško'. Če je pleša danes moderna – tudi prav. Po pošvedranih čevljih in oguljenem suknjiču sodeč denar res ni njegov prijatelj. Srednja leta – med 50 in 60. Najstnik po prepričanju – saj pravijo, da imajo moški drugo puberteto.«

Ležala sem na postelji, skozi strešno okno opazovala luno in ji vrnila nasmešek.