125. kratka zgodba: Otok vulkanov

Prvič v zraku, prižeta ob sedež, polna pričakovanj in brez kančka strahu strmim skozi majhno lino, kjer pogled razkriva ptičjo perspektivo veličastnega mesta. Navdušena sem, vem, čutim, da ne more iti prav nič narobe, zaupam vase in svojo pot. Med letom mi čas krajšajo misli, ki s svetlobno hitrostjo razdirajo ostanke dvomov po moji glavi. Naslednje štiri tedne bo vlogo začasnega doma odigrala hiška z bazenom na enem izmed Kanarskih otokov, polna ljudi, ki jih še ne poznam. Na socialnem omrežju sem zasledila najavo joga počitnic znane slovenske pisateljice in se takoj prijavila. Nekaj besed sva spregovorili tudi z organizatorko in ti, osebno popolnoma neznani, osebi predstavljata vse stike, krive, da je stanje na mojem bančnem računu potonilo globoko v limit, da sem prvič kupila letalsko karto in se sama podala v neznano. Lažje bi bilo, če bi imela nekoga, da bi me spremljal, vendar sem se v zadnjem letu oddaljila od vseh prijateljev. Ne razumejo, zakaj bi polovico mesečnega dohodka namenjala plačevanju najemnine, ko lahko živim pri starših in tako prihranim precej denarja, vendar sem se vseeno odselila v Ljubljano in najela majhno stanovanje. Sprijaznila sem se, da me večni pogovori o moških, službi, otrocih in političnih problemih ne zanimajo več. Po zadnjem razočaranju med zmenkom s popolnoma pijanim teslom sem se odpovedala tudi moški družbi, tako da je preteklo slabo leto, odkar se je moje telo prižemalo h komu. Ne vem, kaj je narobe z mano, da privlačim čustveno otopele in nedorasle moške, vem pa, da s takimi ne želim imeti več opravka. Predvsem sem se vrgla v duhovnost oz., kot pravijo nekateri, zdravljenje svoje duše. Zadnje leto je bilo prežeto s pogostim obiskovanjem zvočnih invokacij z gongi in rednimi petkovimi srečanji, kjer smo združevali svoje energije, klicali nadangele, vnebovzete mojstre, boginje in ostala bitja luči, ki so nato zdravili naša eterična telesa. Prvič sem spoznala ljudi, ki niso narekovali, kako naj živim, ampak mi prepuščali popolno svobodo odločanja … Česar nisem vajena ... »Namen tvojega življenja je, da si srečna,« v glavi odmeva odgovor na vprašanje o življenjskem poslanstvu. »Vse odgovore poznaš sama,« pravi drugi. »Če čutiš tako, naredi. Vedno poslušaj svoje srce,« tretji. »Letiš po nagrado za leto truda, vloženega vase, za pogum, ker upaš pogledati v svojo notranjost. Zaslužiš si sanjske počitnice, kajti vredna si vsega lepega v življenju,« imam občutek, da šepeta moje srce. »Hejla,« pomaham prekrasni črnolaski, vaditeljici joge, ki me pričaka na otoškem letališču. »Ola,« me pozdravi Nina in me objame. Nasmehnem se tudi vitkemu moškemu, ki nasršeno stoji poleg: »Zdravo, Barbara.« »Živjo, Gorazd,« se predstavi vaditeljičin fant in krepko stisne ponujeno roko. »Kako si potovala?« »Povsod zamude,« oklestim opis potovanja, ki je vključevalo štiri letališča. »Neverjetno bi bilo oditi pravočasno,« zavije z očmi Gorazd in zarenči proti Nini, naj se že podviza v avto. Odpeljemo se proti Corraleju, mestecu, kjer bom nastanjena naslednji mesec. Avto drvi po prašni cesti, na levi strani me pozdravlja zelenomodra planjava z belimi grebeni, na drugi pa širna preproga peska z visokim vročekrvnežem v ozadju. »Kje pa ste toliko časa?« zaslišim globok glas, ko se ukvarjam s tovorjenjem prtljage iz avta. Na stopnicah zagledam simpatičnega, temnega, po glavi pobritega moškega z izrazitim trebuščkom, ki hitro stopi do mene in vzame težki kovček iz mojih rok. »Ola, si le prispela,« me pozdravi. »Ja, naporen dan je bil.« Ko dostaviva prtljago v sobo, se predstavi: »Leon,« in mi poda roko. »Za prihod si si izbrala izvrsten datum, moj rojstni dan. Boš zmogla kako pivo?« »Seveda! Vse najboljše,« ga presenečeno cmoknem na lica. Tisoče kilometrov od doma in neznane ljudi sem nameravala izkoristiti ter se ustaliti v zdravem, duhovnem načinu življenja, ki vključuje jutranjo jogo, detoksikacijo telesa in obrazno jogo. Domov se želim vrniti očiščena vseh odvisnosti, pripravila sem se na odvajanje od življenja, ki sem ga vajena. Kar ne vključuje piva in cigaret, pomislim, ko si vsi trije prižigamo svoje marliče. Jaz pa sem pričakovala kup zategnjencev, ki bi me očitajoče pogledovali, če bi potegnila kakšen dim, in me tako prisilili k abstinenci. Občutek imam, da nekaj visi v zraku, potem pa Gorazd le vpraša: »Kadiš travo?« Nasmehnem se in pokimam. »Nina greš zvit enga s hašem?!« No, toliko o odvajanju. Vsa navdušena natipkam v telefon: Sanjski otok, vse v najlepšem redu, ljudje so the best, ravnokar mi inštruktorica joge zvija joint. :-) Edino neprijetnost predstavljajo ščurki! :-( LP Jutri prispejo še drugi gostje, najprej pisateljica z možem in urednico, kasneje še ostali. Le za kakšne se bodo izkazali? Strmim v temno prostranstvo oceana in občudujem silo morja, lomečega se ob sive skale, ki varujejo mirnost zaliva na drugi strani. Ob skale buta kot divjajo in se ob čereh razuma lomijo valovi mojih čustev. Kaj se dogaja? Nič se ne odvija po pričakovanjih. Med Nino in Gorazdom vlada nenehna napetost, ki večkrat izbruhne v dobro naostrenih in slabo prikritih bodicah ter se prenaša še na ostale stanovalce. Očitno se njuna 3-letna zveza končuje z vojnim stanjem. Nezadovoljna je tudi pisateljica, ki je takoj po prihodu zbolela za angino in se nikakor ne more pozdraviti z naravnimi zdravili, kot so čebula, česen in podobne smrdeče zadeve. Medtem ko je v hiši vegetarijanstvo samoumevno in se lonci ter žlice strogo ločujejo od hrane, okužene z mrtvo energijo, problem predstavljajo tudi nekatere vrste zelenjave, laktoza in gluten, dodatno nezadovoljstvo pa njeni družbi povzroča še hiška, ki je od morja oddaljena preveč, najet avto, ki se uporablja premalo, preskromni okoliški izleti in podobna neuresničena pričakovanja. Sama sem z nastanitvijo več kot zadovoljna, bega me le Leon, za katerega imam občutek, da ga poznam že od nekdaj. Všeč mi je njegov glasni smeh, njegov sarkastični humor, oči barve lešnika, ki se svetijo od nagajivosti, poredni komentarji in slabe šale. Kot bi me klical, sem se mu nocoj pridružila na terasi, ko sva, oba nespečna do štirih zjutraj, prišla pokadit smotko tobaka. Neznosno me je mikalo, da bi se stisnila v njegov objem, a se tega nisem upala. Nisem prepričana, če sem mu všeč, konec koncev je oseba, ki duhovnosti sploh ne mara. Tu je le zaradi Gorazda, prijatelja iz otroštva, s katerim skrbita za hišo in redno kuhanje večerje, joga in ostalo s tega področja ju ne zanima. Med pogovorom o zlaganosti duhovnih ljudi, sem mu komaj upala priznati, da se tudi sama ukvarjam z zdravilstvom. Ne želim se zapletati z njim, občutljivim rakom. Čeprav je nežen in pozoren, me ne bi spodbujal pri odkrivanju sebe, ker se sam preveč skriva ter za svoje občutke in probleme še vedno krivi druge. Za povrhu jemlje tablete za pomiritev, največji energetski minus pa predstavlja njegova močno bolna nekdanja punca, ki mu še vedno pisari dolga sporočila. Kljub temu me vse vleče k njemu. Ležim na postelji, obdana s popolno temo, otrpla v krču. Nad mano se v pritličju iz razdraženih grl vali lava obtoževanj in svojo neznosno vročino glasno razliva po celi hiši. S polno luno je napetost privrela v vrhunec, da se je vse nakopičeno nezadovoljstvo razpočilo in izbruhnilo v kričeč prepir med Nino, pisateljico in njeno urednico. Jutri predčasno odideta domov, v takem okolju namreč ne more pisati, kar pomeni, da je obrazna joga odpovedana in kar nekaj počitnikarjev ne bo deležno plačane delavnice. Tudi sama, vendar me to ne moti. Čeri ob mojem srcu so popustile silnosti čustev in z Leonom se že dober teden izogibava ostalih ter v skritih peščenih zalivčkih ognjenega otoka družno odkrivava čare vulkanskih strasti. »Si v redu?« Vedela sem, da bo prišel preverit, kako je z mano. »Ne! Vedno otrpnem, če se nekdo prepira v moji bližini.« »Pridi, greva ven,« me prime za roke in potegne s postelje. Izmuzneva se mimo zariplih obrazov, izgubljenih v viharju, ki naju niti ne poskušajo zaznati. Čaka naju noč z glasbo, vetrom, lunino svetlobo in močjo. V lokalu na plaži telo začuti že prvi kozarec alkohola in vino tinto me odpelje iz realnosti, da se izgubim v ritmu španske glasbe. Skozi zaprte oči zaznavam le še nežen pesek pod bosimi nogami, omamljajoč zvok kitare in roke, ki me božajo, držijo ter vodijo k spoznanju. Priznam, da sem zaljubljena do ušes. Priznam, da obožujem tega moškega, obožujem ta občutek, ta otok, ta jezik, to glasbo … Plešem med zvezdami, obdana z luninim sijem … Naslednje jutro se prebudim v sosednji sobi, ki je na srečo prazna. Alkohol je v možganih izbrisal precej filma včerajšnjega večera, spomnim pa se, da sva z Leonom prvič skupaj zaspala v isti postelji. Kako sem se potem znašla tukaj? Stopim v svojo sobo, tam še vedno spi on. Zlezem pod odejo in se privijem k toplemu telesu. »Nočem več bežati … Rada te imam …« zašepetam, ko se prepričam, da me ne bo slišal, in se prepustim čarobnosti poletja ljubezni, neobremenjene s prihodnostjo. Letalo kroži nad tokrat z umetno lučjo obsijanimi Benetkami in se z višav počasi prične spuščati proti letališču Marca Pola. Na nočnem letu ni veliko potnikov, tako imam vse tri sedeže le zase, čeprav verjetno sopotnikov niti opazila ne bi. Vse moje bitje je ostalo na otoku spečega ognja, v oceanu, med peskom in vulkanskim kamenjem. V središču lave čustev se seveda nahaja Leon, njegove tople roke, nežni objemi in besede: »Rad te imam.« Ne vem, kaj sledi, si ga pa močno želim v svojem življenju. Ne vračam se ozdravljena vseh odvisnosti, kot sem načrtovala, nasprotno, domov prinašam eno več. Kljub vsemu mi ni žal, preživela sem sanjski mesec, tudi ljudje, ki so se izkazali popolnoma drugačni od pričakovanega, me ne bodo odvrnili od poti, ki sem si jo zastavila. Kot je modrost svoje mame s pridom uporabil eden pametnejših filmskih junakov: »Life is like a box of chocolates, you never know what you're gonna get.«