Nedelja, 19. 1. 2020, 10.00
4 leta, 3 mesece
Spoznajte par, ki se skriva za priljubljenim kuharskim blogom Midva kuhava #video #intervju
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
2,42
Za priljubljenim kuharskim blogom Midva kuhava se skrivata Ljubljančana Tjaša Vede in Blaž Mikuljan, ki pravita, da sta kuha in peka poleg potovanj njuna največja strast. Čeprav se lotevata vseh možnih stvari, Tjaša najbolj uživa v pripravi tort, Blaž pa v kuhanju azijske in italijanske hrane. Z nami sta delila nekaj koristnih kuharskih skrivnosti in povedala, kaj so najpogostejše napake, ki jih Slovenci delamo v kuhinji.
Sta že od nekdaj oba rada kuhala in pekla? Kdo vaju je navdušil za kuho in peko?
Tjaša: Pravzaprav ne, kuhanje in peka nista bila nekaj, nad čemer bi se navduševala že od malih nog. Nekako ko sva prišla skupaj, sva začela tudi skupaj kuhati in odkrila, da je to najina skupna strast.
Blaž: Preprosto oba sva rada jedla in če rad dobro ješ, potem se moraš pač naučiti tudi dobro kuhati in tako se je začelo (smeh, op. a.).
Tjaša: Prej, ko sva bila mlajša, naju to ni kaj posebej zanimalo. Sicer pri meni v družini je babica odlična kuharica, je tudi učila gospodinjstvo v šoli in še vedno odlično kuha, sama pa sem nekako našla veselje v tem skupaj z Blažem.
Kdaj in kako se je torej začela ta vajina skupna zgodba?
Blaž: Kuharski blog sva začela pisati pred petimi leti, zamisel o njem pa se je rodila že leto prej, šest let nazaj. Bila sva na božičnem sejmu v Budimpešti, tam sva jedla res odlično hrano in začela premišljevati, kako bi midva te jedi pripravila. In potem sva rekla, da bi si bilo dobro to kam zapisati, morda v kakšen zvezek, knjigo, nakar me je prešinila zamisel, da bi to zapisovala v blog. Je pa potem od te začetne ideje do dejanskega lansiranja bloga oziroma spletne strani minilo eno leto.
Veliko spodbudo pa nama je predstavljal tudi natečaj, na katerega sva se sama prijavila in kjer sva pripravila mousse, recept zanj sem zapisal jaz na ta moj šaljiv način, ki je tipičen za najin blog in na katerega še vedno pišem recepte. Na tem natečaju sva zmagala in tudi to je bila velika spodbuda, da sva se lotila kuharskega bloga.
In kakšen je bil odziv ljudi?
Tjaša: Moram reči, da je bil sploh ta začetni odziv res presenetljiv, nisva pričakovala, da se bo toliko ljudi odzvalo, opazilo najin blog. Dobila sva ogromno pozitivnih komentarjev in te pohvale ti dajo zagon, da potem malo bolj resno poprimeš, da delaš v tej smeri še naprej in da ne odnehaš.
S kakšnim namenom sta začela kuharski blog?
Blaž: Želela sva kulinarično ustvarjati, hkrati pa nisva želela, da ti recepti ostanejo zgolj pri nama v kuhinji.
Tjaša: Nekako pa naju je gnalo tudi to, da bi čim več ljudi spravila do tega, da se lotijo kuhanja, ker je lahko zelo zabavno in preprosto. Domača torta je vedno boljša kot kupljena, poleg tega pa natanko veš, kakšne sestavine daš vanjo. In res je krasen občutek, ko potem vidiš, da si res ogromno ljudi spravil v kuhinjo, da so se lotili nečesa, česar si prej nikoli niso upali preizkusiti.
Blaž: Ko dobiš navdušeno sporočilo nekoga, ki si ga spodbudil k peki ali kuhi, ko ti zraven pošlje še fotografijo tega, kar je ustvaril, veš, da je tvoj namen izpolnjen.
Kako naj se začetniki lotijo kuhe in peke? Kaj so tisti prvi, začetni koraki, ki so še posebej pomembni, da se ne izgubi zanimanja?
Tjaša: Svetovala bi, da se začetnik najprej vseeno loti nekih malo manj zapletenih receptov – midva imava pri najinih receptih tudi napisano, kako težavni so. Na primer veliko tort na najinem blogu je res preprostih in so narejene tako, da ti gre zelo težko kaj narobe. So pa tudi takšne zahtevnejše, ki še meni vedno ne uspejo takoj. Ampak je to tudi napisano v uvodnem tekstu.
Pomembno se mi namreč zdi, ko se nekdo loteva kuhanja ali peke, da se mu ne zalomi že na začetku. Če se mu bo, lahko namreč izgubi voljo, zbije mu motivacijo. Če pa mu te prve stvari, ki se jih posameznik loteva, uspejo, če dobijo pohvale od ljudi, ki njegovo jed poskusijo, bo to odlična spodbuda za naprej.
Kako se lotevata priprave vajinih receptov? Od kod črpata navdih?
Tjaša: Zelo različno. Velikokrat se nama kakšne zamisli porodijo sproti, te potem jaz na hitro zapišem v zvezek, ki ga imam v ta namen. Včasih pa dobiva ideje tudi pri brskanju po spletu, prebiranju kuharskih knjig, celo gledanju televizije, pri čemer potem združiva več različnih stvari skupaj in pripraviva jed po svoje.
Blaž: Vedno gledava tudi na to, da ponudiva bralcem pri receptih nekaj novega, nekaj najinega, četudi gre za precej tradicionalno oziroma že poznano jed, kot je na primer pečenka.
Tjaša: Pri pripravi novih receptov je v ozadju veliko priprave in raziskovanja, ker se poglobiva tudi na kemijsko raven hrane. Podrobno pogledava, kaj bi spadalo skupaj in kaj ne, kaj so prave temperature za pripravo določenih jedi, da ne bo na primer neko meso prepečeno, da ne bo suho. Tako da je za kakšnim bolj zapletenim receptom veliko razmišljanja in raziskovanja, še preden se začne konkreten recept sploh sestavljati in pisati.
Kaj najraje pripravljata – so to sladice, glavne jedi, predjedi?
Tjaša: Jaz nedvomno torte, te so moja strast. Ker ustvarjalnost pri pripravi tort ne pozna meja, gre za združevanje okusov, tekstur, krem … Res lahko daš domišljiji in navdihu prosto pot.
Blaž: Zame je pa najboljša priprava azijskih ali italijanskih jedi. Tako da velikokrat komaj čakam, da pridem iz službe domov in da začnem sekljat zelenjavo, ker me to sprošča. Priprava takšnih jedi je nekaj povsem drugega kot priprava tort, kjer moraš imeti vse preračunano do grama, tukaj lahko uporabiš praktično marsikaj, kar najdeš v hladilniku, dodaš prave začimbe in je to to.
Torej je Blaževa najljubša kuhinja azijska ali italijanska, kaj pa Tjašina?
Blaž: Med tema dvema bi se res težko določil, katera mi je ljubša. Ker sta mi obe vrhunski.
Tjaša: Meni je pa najboljša tajska kulinarika, ker mora biti veliko zelenjave, ki je na hitro pripravljena v voku tako, da še hrusta pod zobmi, ne da je vsa razkuhana.
Kaj pa, ko gre za konkretne jedi? Obstaja kakšna, ki jo vedno znova pripravljata, ker jo tako rada jesta?
Tjaša: Zame je to preprosta krompirjeva juha s korenčkom, ki me na nek način vrne v otroštvo in mi predstavlja tako imenovano comfort food (v prevodu hrana za tolažbo, boljše počutje, op. a.).
Blaž: Zame pa so priljubljena jed palačinke, zato so res velikokrat na sporedu. Ker moram priznati, da so kljub Tjašinim odličnim tortam moja najljubša sladica še vedno palačinke (smeh, op. a.).
Glede na to, da rada preizkušata nove kombinacije, rada eksperimentirata, so vaju katere kombinacije okusov presenetile? Da nikoli ne bi rekla, da spadajo skupaj, pa so na koncu odlično delovale v kombinaciji?
Tjaša: Res so naju velikokrat kakšne kombinacije pozitivno presenetile, ampak ne pri nas, temveč na potovanjih v tujini. Meni se je na primer vtisnila v spomin sladica v Barceloni, ko sva obiskala eno od tamkajšnjih restavracij. Bila je narejena iz zelene, bele čokolade, jabolk in z želejem iz rožmarina. Sestavine, za katere na prvi pogled ne bi nikoli rekel, da dobro delujejo skupaj. Ampak ko to poskusiš, ostaneš res brez besed.
Druga zanimiva kombinacija okusov, ki sva jo doživela v Ameriki, je bil pa mousse iz bazilike s kruhovo sredico in rabarbarin sladoled. Tudi tukaj so okusi tako dobro delovali skupaj, da si res pozitivno presenečen.
Ampak nisva pa v najinih receptih še poskušala takšnih nenavadnih kombinacij, ker ne vem, kako bi jih sprejeli najini bralci.
Blaž: Verjetno bi se res redkokdo lotil torte iz bazilike in rabarbare …
Se vama torej zdi, da smo Slovenci pri novih kombinacijah okusov še vedno zadržani? Da se raje držimo poznanega, tradicionalnega?
Tjaša: Mislim, da smo še vedno malce zadržani, da, da smo tradicionalisti. Večina se še vedno raje loteva nekih preverjenih jedi, receptov, kot da bi eksperimentirala. Ampak se vedno bolj odpiramo tudi novemu in postopoma postajamo vse bolj drzni v kuhinji.
Obstaja kakšna sestavina, morda začimba, brez katere ne bi mogla kuhati?
Blaž: Poleg klasičnih soli in popra je zame nepogrešljiv timijan.
Tjaša: Med začimbami zame cimet, med sestavinami pa smetana in maslo.
Glede na to, da je kuhanje vajina velika strast in da vaju sprošča, kako pogosto kuhata? Vsak dan?
Blaž: Ker imava oba redni službi, kjer sva od ponedeljka do petka, čez teden ne kuhava prav vsak dan, ampak se pa trudiva popoldne vihteti kuhalnice, kadar se le da. So pa potem konci tedna v celoti namenjeni kuhanju, takrat v kuhinji preživiva ure in ure. Lahko brez težav tudi ves dan (smeh, op. a.).
Če se tako na veliko kuha, se potem tudi na veliko pospravlja. Na blogu imata napisano Midva kuhava, (ti pomivaš). Ali to pomeni, da ne marata pospravljati posode?
Tjaša: Jaz moram priznati, da Blaž večinoma pospravlja in pomiva, jaz pa se šalim, da imam med kuhanjem in peko ustvarjalni nered (smeh, op. a.).
Blaž: Ko pa jaz kuham, pa tako že vse sproti pospravljam in pomivam, tako da ko se spraviva pojesti, kar sva skuhala, je v bistvu vse pospravljeno in čisto.
Tjaša, glede na to, da obvladate pripravo tort, kaj so najpogostejše napake, ki jih delamo pri peki tort?
Tjaša: Nedvomno želatina. Ljudje imajo največ težav z želatino. Ko združuješ želatino z neko kremo, morata biti želatina in krema približno iste temperature. Če boš na primer dal prehladno želatino v kremo sobne temperature, bo takoj želirala in bodo nastale grudice. Torej bo krema imela grudice ali pa se celo posledično sploh ne bo strdila. Torej je vedno treba imeti sestavine iste temperature.
Ali pa v pestri ponudbi različnih tipov želatin oziroma sredstev za želiranje ne vedo, kaj točno izbrati in koliko tega uporabiti. Tako da na blogu vsakodnevno dobivava ogromno vprašanj prav v zvezi z želatino.
Rada tudi potujeta. Je tudi na potovanjih v ospredju kulinarika?
Tjaša: Da, vsekakor. Fokus na potovanju je hrana (smeh, op. a.). Sploh ne znamenitosti, ampak hrana.
Blaž: Da, res je. Celo vnaprej si vse pogledava, kaj in kje bova jedla.
Tjaša: Ko potujeva, rada preizkusiva čim več različnih stvari, ker se potem tudi tam zagotovo najde kakšna ideja.
Kaj vama pa manjka pri nas, v Sloveniji?
Blaž: Premalo svetovne kuhinje imamo. V katerokoli drugo prestolnico po svetu greš, imaš res pokrito vso svetovno kulinariko. Saj pri nas najdeš tudi kakšne posebne restavracije, kakšne kotičke, ampak jih ni veliko.
Tjaša: Res je. Če greš na primer že samo v Berlin, ki je zelo večkulturen, najdeš trgovine s hrano in restavracije vseh možnih kultur, pri nas pa tega ni, ker tudi mi nismo večkulturni.
Kje sta torej do zdaj na potovanju najbolje jedla? Da vaju je destinacija kulinarično najbolj navdušila?
Tjaša: Mislim, da kar Berlin, pa ne v smislu njihove domače, nemške kuhinje, ampak navdušilo naju je prav to, kar sva prej omenila, da na istem mestu najdeš toliko različne kulinarične ponudbe – hindujska, nepalska, indijska in še in še. Tam lahko res poskusiš skorajda vso svetovno kulinariko.
Vajin blog je znan tudi po zdaj že tradicionalnem božičnem odštevalniku, kjer v decembru vsak dan do božiča razkrijeta en praznični recept. Je za tem veliko priprave in dela?
Tjaša: Ogromno. Lagala bi, če bi trdila drugače. Pravzaprav ga začneva pripravljati že dolge tedne pred decembrom. Na primer zamisli za letošnji božični odštevalnik se že zdaj porajajo, ampak potem se z dejansko izvedbo začneva ukvarjati že konec poletja.
Tako da je pri nama božična večerja na sporedu že oktobra, prav tako novoletna večerja. In dejansko potem decembra, ko vsak dan objaviva nov recept, ne kuhava, ampak je bilo že vse pripravljeno in fotografirano prej, tako da v decembru potem Blaž, ki ima to pod nadzorom, skrbi za objave.
In za dejansko božično in novoletno večerjo se potem vedno pustiva razvajati najinim domačim, ker sva od priprave odštevalnika čisto izčrpana (smeh, op. a.).
Blaž: In da se torej že oktobra, ko začneva s kuho in peko prazničnih jedi za odštevalnik, spraviva v praznično vzdušje, prineseva v stanovanje smreko, okraske, si vrtiva božično glasbo … Torej so pri nama prazniki že oktobra in ne šele decembra (smeh, op. a.). Midva potem takoj po novem letu podreva smrečico in vse pospraviva, ker imava dovolj.
Posebnost bloga pa je tudi šaljiv slog podajanja receptov. Kdo je zaslužen za to?
Tjaša: To pa je povsem Blaževa domena. Tako zelo obvlada igro besed, da mu to z veseljem prepuščam, tako da ima pri vsebini objav povsem proste roke.
Blaž: Nekako izhajam iz tega, da kuha ni nekaj takšnega, pri čemer moraš biti smrtno resen, ampak je zabavna, zato so potem takšna tudi besedila. Poskušam se držati načela, da so recepti zabavni, a še vedno pregledni in berljivi.
Imata glede vajinega kulinaričnega bloga kakšne posebne načrte za to leto? Kakšne posebne kulinarične projekte?
Tjaša: Močno upava, da nama bo uspelo letos končno uresničiti en projekt, ki je za zdaj sicer še skrivnost, ampak se že dlje časa vleče. Nekako si ga želiva izpeljati do konca leta.
Blaž: Ker vedno je bila kulinarika malo na stranskem tiru – zaradi služb in drugih obveznosti –, zdaj sva pa rekla, da se letos bolj intenzivno "vrževa" v to.
