SiolNET. Trendi Kulinarika
2

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Restavracija Grad Otočec: prestižna grajska degustacija

2

termometer

Dolenjska gostinska ponudba dobiva vse širšo in kakovostnejšo sliko, med mnogo gostilnami, turističnimi kmetijami in restavracijami ima pomembno mesto tudi Grad Otočec.

Poleti je bil na delu še mojster, ki je pripravljal zanimiv degustacijski scenosled. Ta je že ob prebiranju naštetih jedi vzbujal veliko zaupanja, čeprav je jasno, da se stvari na gradu zelo spreminjajo in zdaj vemo, kar je bila lani še skrivnost, da so moderne zgodbe postajale preveč moderne. In so na delo poslali bolj klasičnega kuharja.

Tisti večer so na kozarec ponujali tri penine: zlato radgonsko, Moët rosé in običajne Moëtove mehurčke. Soliden, če peninam dodamo kuharjev pozdrav, divjačinsko pašteto z bučnimi semeni, že kar konkreten obrok. In potem je kar prehitro teklo v ritmu, ki ni dovoljeval velikih dvomov. Hladni tris iz treh na novo ustvarjenih oblik sulca. Najbolj je navdušila paštetka, ki je počivala na ledu, nič ni bilo očitati prekajenemu koščku sulca, kombinacija z bučkami je bila izvrstna. Izkazala se je tudi koprivina juha s peno iz tartufov, ki je bila resnici na ljubo bolj dekoracija kot dodatek okusa. Dejstvo je, da se pri kombiniranju z juhami človek lahko večkrat ušteje, a tokrat je bila juha na najvišji ravni.

Že na začetku so nas kot pravi Dolenjci hoteli napiti in po peninah se je na mizi ekspresno znašel soliden Kerinov sivi pinot. Jed, ki si je zaslužila še več pohval kot predhodna, sliši na ime čemažev raviol, morda najboljši, kar smo jih malicali v teh krajih, obogaten s kozjansko skuto, ravno prav sočen in ravno prav nasiten, ki se je ob spremljavi Jamškovega Prepiha spremenil v hrano za bogove. In ker raviola ni bilo mogoče ponoviti večkrat, smo ponavljali Jamška, ki ga je zamenjala rebula iz vinogradov Edija Simčiča, njen namen je bil pokriti pečena jetra odojka na mehki polenti z ocvrtim porom, a zdi se, da je bil kuhar celo uspešnejši od spremljave, vsaj v tem primeru. Po zadnji topli predjedi imajo v teh krajih sladko navado, da postrežejo sorbet. Njegova borovničeva verzija je bila bolj sladka, kot je v navadi, omizje pa je za posrkanje porabilo le nekaj sekund.

Ena najbolj klasičnih jedi v gradu na otočku je srnin file z brinovimi jagodami. Preden so postregli zgodbo, smo se resno spraševali, ali bo kuharjem uspelo obdržati tempo, a dvom se je hitro razblinil. Ob divjačini so ponudili Veliko rdeče, čeprav bi se upal staviti, da bi za srno tudi v teh krajih našli primerno rdeče vino, morda tudi z nekoliko nižjo ceno, saj se je na koncu izkazalo, da vinska spremljava ob nesmotrni porabi lahko pomeni kar podvojitev cene degustacije. Šturmov vse bolj hvaljeni Akord se je spravil na neobičajno kombinacijo sirov, na kateri so briljirale skuta, pečena smetana, suhe marelice in marelična marmelada. Keltisov muškat pa je poskušal odigrati svojo sladko vlogo pri sladici, ki je ponujala nekaj različnih bezgovih pojavnih oblik. Sijajen degustacijski meni, ki je ob grajskem okolju in solidni, a precenjeni vinski spremljavi ponujal tri ure čistega užitka.

Vprašanje je, če bi se tako zadovoljni odpeljali proti Ljubljani, če bi naročali z jedilnega lista, v katerem je kar sumljivo veliko klasičnih pršutov, biftkov in gibanic, da o hudo hudo dragem kaviarju niti ne govorimo – vsak gost se mora pač znajti zase, pa čeprav zahteva, da mu steklenico, iz katere so točili vino, tudi pokažejo. A kot rečeno, stvari v gradu se spreminjajo, stare, morda zanesljivejše kuharske roke radi zamenjajo za nove mojstre, ki se v zimskem času ne izkažejo tako kot v poletnem. Drugače: na Otočec je treba zaviti v toplem vremenu in se postaviti na njihovo grajsko dvorišče, notranjost ga niti približno ne doseže, pa čeprav imajo zato veliko danosti, vključno s kaminom.

Povzetek

Restavracija na Otočcu je elitna kombinacija lokalnih vzorcev in sodobne kuharske umetnosti. V skoraj vsako jed vtaknejo nekaj Dolenjske, kar jim ob članstvu v Relais & Chateaux in Chaine Des Rotisseurs daje veliko primerjalne prednosti. Ob tem so cene, če se odločite za vinsko spremljavo, preprosto visoke.

Vinska karta je solidna, Dolenjska je izvrstno pokrita, Slovenija solidno, a ker gre za prestižno lokacijo, bi lahko dodali tudi kakšno boljše klasično italijansko ali francosko vino.

Ocena

Ocena gostilne: 4

 

 

Rubrika Ocenili smo ni plačana. Izbor restavracij je prepuščen uredništvu in ocenjevalcu Mihi Firstu, ki restavracije obiskuje nenapovedano.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin