Restavracija Aleksander: prestižne zdraviliške kreacije (zaprto)

Človek se kar malo zamisli, ko po časopisih bere, v kakšnih težavah so veliki lastniki slovenskih hotelov. Podobno je v Rogaški Slatini. Pa ne bomo šli v detajle, omenimo lahko samo, da bi nam bilo žal za hotel Aleksander (in še za kakšnega), če bi mu preveč ambiciozni in zadolženi lastniki omogočili zgolj bridki konec. Še preden sedemo k mizi in začnemo večerjati, naj omenim, da gre za hotel s petimi zvezdicami, z izjemno udobnimi sobami (najcenejša je bila 400, najdražja na strehi je 1500 evrov – ima svoj bazenček), z urejenimi sanitarijami po vzoru najelitnejših lokalov na svetu, bazenom, spajem …

Ob prenovi je hotel oblikoval arhitekt Jani Vozelj, ki je očitno vedel, kaj sto in več let stara zgradba potrebuje, da obdrži patino in pridobi nekaj novega. Aleksander je brez dvoma eden najlepših hotelov v regiji. Škoda, da domača publika ne more uživati v njem – ko je sezona, so v njem v glavnem ruski gostje, pa tudi kakšen Ukrajinec se najde. Kadar ni sezone, pa se kljub mrtvilu ne odločijo znižati cen na kakšno primerno raven in tudi med našim obiskom, v tako imenovani mrtvi sezoni, je hotel bolj sameval. Škoda, če bi bile sobe kakšen evrov cenejše, bi lahko prespali in uživali v Bvlgarijevi kopalniški kozmetiki …

Kaj pa restavracija? Tudi ta je urejena z mnogo zanimivimi in dragimi detajli. Pribor je težak, kot se spodobi, in tudi kuharsko moštvo pod vodstvom Boruta Jakiča, je, kot bi se vrnilo s kake olimpijade. Najprej smo se lotili pregleda različnih kart. Imajo vinski list, jedilni list in še seznam drugih pijač. Cene pa … Pri hrani še ne toliko, pri vinih pa lahko rečemo, da takšnih cen v naših krajih ne vidimo prav pogosto. In to pri tem, da Rusi niti niso pivci vina, najraje imajo šampanjske in žgane tekočine.

Nekaj primerov: Dalmatinec Bibich ima svoj širaz ocenjen na 70 evrov, Fornazarič ima chardonnay po 58, Mlečnik po 60 evrov. Kristančičevo Veliko rdeče je v območju stotice, Simčičeve Opoke malce pod njo. Od Štajercev sta Kupljen in Sanctum s svojimi nižjimi linijami v okolici 40 evrov. Konec koncev je najcenejši šampanjec Veuve Cliquot 100 evrov, v Ljubljani ga marsikje dobite za pol te cene.

Kakšen je načrt lastnikov pri teh cenah, ni povsem jasno, je bilo pa hitro jasno, da imajo od penečih zvarkov na kozarec na voljo le Castro od Guerile – polovična steklenička za 28 evrov. Drago, ampak bomo, smo si rekli, konec koncev smo v hotelu s petimi zvezdicami. In med srkanjem presenetljivo solidne pijače smo pregledovali preostali karti. Marsikaj imajo ponuditi. Od dimljene mečarice za 18 do različnih juh po dobrih šest evrov. Flambiran jelenov file v konjakovi omaki je 32 evrov, file postrvi v beli omaki ostrig in potočnih rakov pa 23 evrov. Sorbeti so po 7,5 evra, najbolj odtrgan se je zdel ananasov z arganovim oljem. Kefirjeva panakota je evro cenejša … Toliko o cenah, na srečo ima kuharsko moštvo v rezervi degustacijski meni za 45 evrov, menda je vsak dan drugačen, v njem je bilo sedem jedi, za 25 evrov pa so dodali še vinsko spremljavo.

Igro so odprli z divjačinsko pašteto s pomarančno mostardo in tanzanijsko čokolado. Dodali so še tri lastne kruhke: s sezamom, klasičnega in polnozrnatega. Vinska spremljava je bil korekten, malce rožnat sivi pinot Sanctum, ki ga zaradi bližine vinogradov štejejo za lokalno vino. Vino je ostalo še za zorjeno hladno telečje stegno z izvrstnim skutnim zeliščnim žličnikom in hrenovim snegom. Mimogrede, na mizi so bili ves čas Kocbekovo bučno olje in Lisjakovo oljčno, balzamični kis pa zgolj industrijski Ponti.

Naslednje vino je bilo rosé Nafa, tretji hod pa bučna juha v posebnem kozarcu na lesenem krožniku. Dodali so ji žepek s krvavicami, pa kozico z mladim kozjim sirom in jasminovim čajem. Nobenega dvoma ni, juha je bila res nekaj posebnega, ampak na zelo visoki ravni so bile tudi jedi pred tem. V kuhinji poznajo svoj posel in v zadanem tempu so nadaljevali do konca. Morda je škoda, ker ob tako domišljeni hrani ne morejo postreči enakovredne vinske kapljice, ampak o tem smo pisali že nekaj odstavkov višje.

Četrta etapa: račji raviol na sirovem fondiju, s šerijevo peno, nežno zabeljenim radičem in regratom. Nafin rose, ki je ostal, na žalost ni mogel slediti ne silovitosti ne slikovitosti krožnika. Moram pa reči, da smo se nemalo bali petega kroga ponudbe. Natakar je vsaj devetkrat vprašal, ali bi v tej fazi želeli sorbet, in mi smo vsaj tolikokrat odgovorili, da raje ne, pa je vseeno vztrajal. Sorbet je bil, za kar si zaslužijo pohvale, potem res nekaj posebnega. Šlo je za kremo gozdnih sadežev z (lastnim) sladoledom borovnic, ki so jih polili s penino. Malce spektakla v tako domišljeni jedilnici mora biti.

Za spremljavo glavni mesni jedi so ponudili rdeči cuvee Monvi letnik 2006 – podobnega so včasih radi ponudili v novogoriškem Calypsu – in očitno je tudi tukajšnjim sommelierjem zelo pri srcu. Težko, a pitno vino bordojske sestave se je spoprijelo s filejem urugvajskega goveda z rožmarinovimi cvetovi. Zraven je bila ocvrta ajdova kaša s telečjim repom, pa še vijoličasti njoki iz enako obarvanega krompirja, da o korenčku z ingverjevim medom sploh ne govorimo. Kombinacija, ki presune.

Pri sladicah so na koncu ponudili še figov žepek, mandljevo pecivo, sladkorno peno in sorbet pečenih jabolk. Steyerjevemu dišečemu tramincu se po svoji sladkosti s sladko kreacijo ni uspelo meriti.

Povzetek Hotelska restavracija izjemnih kuharjev in njih kreacij. Nekatere jedi so med najboljšimi, kar jih je naša majhna odprava v zadnjih letih poskusila na terenih v regiji. Se pa vidi, da v hotelu, ki bi moral pomagati restavraciji, ni vse, kot bi moralo biti. Manjkala sta pozdravček na začetku in kakšen bombonček na koncu.

Vinska karta je solidna, morda bi kakega Vipavca lahko zamenjali za kakega Štajerca več, drugače pa … nekatera vina bi bila draga tudi, če bi bila pol cenejša.

Rubrika Ocenili smo ni plačana. Izbor restavracij je prepuščen uredništvu in ocenjevalcu Mihi Firstu, ki restavracije obiskuje nenapovedano.