Okrepčevalnica Planšar: pri kislem mleku in žgancih

Kar nekaj turističnih krajev je v naši domovini, ki se zdijo človeku, ki raziskuje turizem tudi v tujini, napačno ali premalo izkoriščeni. Predvsem govorim o delu Bohinja, ki je po bog ve kakšni logiki pokrit s prevelikimi hoteli in s ponudbo kalamarov, ki tam res nimajo kaj početi. Povsem slučajno pa smo se zapeljali v Staro Fužino in se tam za dve urici ustalili v lokalu, ki mimogrede ni ravno novost v bohinjski ponudbi, a je za gosta, ki ga dnevno bombardirajo z nerazumljivimi cenami in francosko-italijansko-japonsko-srbsko-arabsko-norveškimi specialitetami, pravi balzam za želodec.

Pri Planšarju se bahajo s klasično lokalno hrano, ki jo očitno pripravljajo tudi v sodelovanju s sosednjim planšarskim muzejem. Tisto popoldne smo bili redki Slovenci v lokalu, saj so klopi in mize zasedli mlečnih izdelkov željni motoristi iz Italije in nekaj štirikolesnih Nemcev. Hladne jedi so bohinjski sir, skuta, mohant, ki jih lahko tudi pomešajo na plošči sirov, ki ji dodajo še kozji sir, pa obilo suhih sliv in jabolčne krhlje. Ja, samo to lahko dobite, a to je mnogo več, kot če bi se igrali igre hobotnic v solati, karpačev, gosjih jeter in kar je še nujne ponudbe v zadnjem času.

Ekipa je naštete sire in priloge zmlela v hipu in ko so "planšarji" že mislili, da ne bomo šli do konca, smo se najprej lotili še velike porcije kislega mleka z ajdovimi žganci – gre za tiste majhne, drobljene, ki se še posebej dobro rimajo z raznimi "mlekarijami". V območju toplih predjedi občasno pripravljajo še joto po lokalnem receptu, lahko pa naletite tudi na ričet. Glavne jedi, le nekaj jih je, običajno postrežejo kar pod skupnim imenom kmečki krožnik. Izjemna kombinacija kotletov, prekajenih rebrc in domače prekajene klobase, ki je na videz malce podobna (morda je nekoliko večja) kranjski klobasi. Med prilogami h krožniku celo bolj kot mesnine blestita zelje in koruzni žganci s svojim posebnim okusom.

Bohinjskih štrukljev v času našega obiska niso imeli in jim je bilo žal, ker bi bili menda res prijetno presenečeni, a smo bili zadovoljni z zelo sladkim sirovim zavitkom, v katerem je bilo res veliko rozin. In kaj smo pili? Ne, niti haložan niti nedoločljiv merlot nista prišla v konkurenco, bilo je nekaj mleka in vode. Samo na koncu smo poskusili borovničevec in hruškove alkoholne hlape, ki jih menda pridelujejo v okolici. Podobno je bilo z jedci pri sosednjih mizah: pojedli so vse in naročili še več, tole so res lahko plačali. Cena obroka s štirimi etapami je bila tisto popoldne na osebo okoli 15 evrov.

Povzetek

Zgolj okrepčevalnica z nekaj lokalnimi jedmi, ki pa vztraja in popušča nekakšnim sodobnim trendom. Več vrst sira, žganci, mleko, pa nekaj malega mesnin.

S pijačami je križ, izbor vin je slab in njihove ponudbe človek skoraj ne sme poskušati. Na srečo imajo mleko, vodo in žganice.

Rubrika Ocenili smo ni plačana. Izbor restavracij je prepuščen uredništvu in ocenjevalcu Mihi Firstu, ki restavracije obiskuje nenapovedano.