Gostilnica Kamrca: na Cecinem slovenskem terenu

Spomnim se, da je bilo pritličje vile v Mengšu tako polno, da se je človek moral nujno najaviti. Spomnim se, da so se poleg omenjene pop-mob zvezdnice v Kamrco vozili na poslovna kosila vsi, ki so kaj pomenili v Ljubljani. Pa mi ni bilo nikoli jasno, kaj jih tako vzburja. Jasno, nekateri kraji postanejo prestižni samo zaradi svoje prestižnosti, ampak Kamrca je od svojega odprtja ponujala nekakšno neurejeno urejenost – starinarnico, kjer strežejo tudi nekaj za pod zob. Hrana nikoli ni bila slaba, računi pa navadno visoki. Zadnje čase, govorim o letu ali dveh, se je v Kamrci veliko stvari spremenilo. Čeprav je to težko povsem natančno razložiti. Cene, te so gotovo nižje. Izbira jedi in ponudba pijače se zdita skromnejši, le notranja oprema, nekakšen vonj po starinskem in osebje, natančneje oseba, so ostali isti.

Tistega večera je v ozadju mrmrala Enya in na mizi so bili (tako kot je bilo včasih v gostilnah) zobotrebci. Tri možnosti za odpiranje zgodbe je ponujal lastnik natakar: srebrna penina, ki smo jo preskočili, penina capris in specialne (tako so jih poimenovali) borovničke z medom. Capris korekten, skoraj zelo dober, borovničke pa tako samosvoje, da jih je treba poskusiti še enkrat.

Kot rečeno, ponudba tistega večera ni bila bog ve kako široka, še posebej, če vemo, da se naša zoprna ekipa na Gorenjskem noče basati s hobotnico, pa naj bo v solati, pod peko ali nad peko. Preskočili smo jo tudi v Kamrci. Ampak telečja pašteta s tartufi in akacijevim medom je bila nekaj boljšega. Popečen kruh in paradižnik sta nastopala v istem filmu, olive, res simpatično majčkene, pa na žalost v nekem drugem.

Juhe, spet je šlo za majhen, a zanimiv izbor: zajčkov ragu z rumenim in oranžnim korenjem, močna goveja juha in juha iz kombinacije štirih buč z resno ekipo lastnih semen. Govejo tekočino smo si pustili za drugič, preostalo pa ... Brez pripomb, še več, bučni kvartet je bil morda največ, kar smo v zadnjih mesecih poskusili na področju juh. In če skrbno izbrano ponudbo hvalimo, čeprav bi si želeli jedilni list, moramo podobno hibo ugotoviti pri vinih. Vinska karta v vsako slovensko gostilno, je naše vodilo, a pri Kamrci je nimajo. Hoteli smo veliko rdeče vino in ponudili so kabernet Movia, modri pinot Ščurek, Edijev Duet in Blažič cuvee Blaž iz davnega 2002, za katerega smo se tudi odločili. Sijajno vino, še posebej, ker je bil pred nami abnormalno velik florentinec z bučkami in pečenimi kosi krompirja s poudarjenim vonjem rožmarina. Pripadla nam je še skleda solate z dišečim bučnim oljem Skaza in to je bilo to.

Kot rečeno, ne ponujajo veliko, a tisti večer je bila vsa hrana dobro pripravljena. Morda bi lahko še jetrca ali kakšne raviole, kaj več pa že ne. No ja, pečen čokoladni puding, ki je sumljivo vlekel na sufle, in majhen košček cimetovega parfeja smo še polizali. In tudi nekaj zadnjih požirkov "jägra", ki ga pripravlja sorodnica, smo še stisnili, da bodo steklenico lahko pospravili. Mimogrede, zgoraj omenjena hrana, ki smo jo pomalicali, nas je stala kakšnih 30, morda 35 evrov.

Povzetek

Nekoč prestižna mengeška gostilna, ki je izgubila elito (in morda s tem nekakšen francosko-italijanski pridih kuhinje), a se zdi, da bi se lahko prekvalificirala v prijazno lokalno "oštarijo". Vsaka jed, ki jo pripravijo, je nekaj posebnega, med zadnjimi tremi obiski pa niti enkrat nismo jedli enakih jedi.

Vinske karte na žalost nimajo, čeprav je ne bi bilo težko sestaviti. Sicer pa imajo nekaj solidnih slovenskih buteljk s primorskih koncev.

Rubrika Ocenili smo ni plačana. Izbor restavracij je prepuščen uredništvu in ocenjevalcu Mihi Firstu, ki restavracije obiskuje nenapovedano.