Gostilna Repnik: med tuhinjsko filo in kloštrsko kremšnito

Sicer je treba takoj omeniti, da praktično vse jedi, ki izvirajo iz bližnje ali malo bolj oddaljene okolice, pripravijo po svoje, malce jih prenovijo, kar seveda pomeni, da jih moderni človek, ki se fizično manj udejstvuje, lažje prebavi in da jih lahko pojé več različnih.

Pri Repniku sicer skušajo biti več kot gostilna, očitno zato, ker razpršenost dejavnosti ponuja več možnosti za preživetje: od cateringa do penziona, od nedeljskih kosil do konjske vprege za poroke. V malce utrujeni notranjosti (na vrtu je lepše), ki jo bodo morali še malce prilagoditi modernim časom, je verjetno zato po stenah nekaj komatov in tudi kakšna stara volovska vprega se najde.

V Kamniku smo večerjali v petek zvečer, ko je bilo še kar soparno in se takoj lotili popivanja. Odprli so nam Matoševićevo malvazijo in ker nimajo vinske karte, smo ob pogovoru in pogledovanju na mizo, kjer so bile buteljke razstavljene, ugotovili, da imajo rumeno rebulo Medot, Kranjčev chardonnay, Ščurkove Strune, Šumenjakovo belo zvrst, Erzetičev Don, Čokov refošk, vipavski merlot Paradox, modro frankinjo Malnarič, Silverijev Tenor, Batičev rose, pa še nekaj Jamška in Ducala je bilo opaziti.

Kakorkoli, med ponudbo hrane je nekaj bolj ali manj moderno predelanih lokalnih jedi, recimo rajželjc, priželjc in telečja krača, pa račje prsi s slanim lešnikovim sladoledom, biftek s črnimi orehi, Firštov (ne Firstov) divjačinski golaž, svinjska rebra z ocvrtim krompirjem in tudi kloštrska kremšnita po receptu uršulink iz bližnjega mekinjskega samostana (z jagodami in borovnicami).

Iz kuhinje so nas pozdravili z ocvrto tuhinjsko filo, mešanico kruha, slanine in jajca. Prerezana kocka, v našem primeru na hrenovi omaki, je bila prijeten začetek. Potem so sestavili pisan krožnik hladnih predjedi, na katerega so postavili jelenovo in svinjsko salamo, ki so ju bojda zorili v lastni kleti, ter pekljan goveji jezik z okisano ajdovo kašo in bučnim oljem. Jedi so pospremili z grana padanom, čemaževim namazom in bučnim prahom. Če ste za hladne prigrizke, se da menda dobiti tudi govejo salamo, kraški pršut z olivami, piščančjo pašteto z bučnimi semeni ali dimljeno postrv s hruško.

Goveja juha s kratkimi rezanci, ki je sledila hladni seriji, je pokazala izkušnje, s katerimi se pri Repniku lotevajo nedeljskih kosil. Goveja je bila dobra, fižolova pa je bila pravo presenečenje, malo zaradi toplih dni, ki ne podpirajo takšnega tipa juh, malo pa zaradi tega, ker jo pripravijo tako, kot velevajo klasični recepti, le malce več korenja dodajo.

Pri glavnih jedeh kljub (pre)široki ponudbi – od čemaževih njokov in rižote s potočnimi raki do pečenih račjih prsi, postrvi po tržaško in ocvrte piške - nismo veliko oklevali: počasi, menda 24 ur, so toplotno obdelovali telečjo kračo, da je postala mehka, skoraj premehka. Lepo pečen mlad krompirček in dve vrsti bučk so zaključevali celoto.

Tudi na drugi strani je bil pečen krompirček, tokrat v družbi rdeče pese in jerebikine omake, le da je kare divjega prašička tehniko "sous-vide" prenesel bolje, ostal je bolj čvrst, bolj po našem okusu. Na tem mestu sledi pohvala kuharjem: imeli so solato stročjega fižola, ki se je odlično prilegala divjačini in krači.

V sladkem delu obeda smo kljub ponujenima mareličnem zavitku in čokoladnemu sufleju napadli kloštrsko kremšnito. Gre bolj za millefoglie (italijansko verzijo mille feuille), ki ji dodajo ameriške borovnice in narezane jagode. Nisem povsem prepričan, da so se v Mekinjskem samostanu sladkali na ta način, je pa dejstvo, da je bila kremšnita okusna ali bolje - slastna.

Povzetek

Gostilna, ki skuša prenoviti stare lokalne okuse, hkrati pa ponuditi povsem sprejemljivo kuhinjo za širše množice. Od počasi pečene krače do ocvrtega piščanca. Za kakih 20 evrov na osebo.

Vinska ponudba je zmerna, v glavnem imajo primorska in štajerska vina. Ob pogovoru z natakarjem je ob kakšnih desetih vinih, ki jih točijo na kozarec, mogoče najti tudi kako prestižnejšo steklenico.

Ocena

Rubrika Ocenili smo ni plačana. Izbor restavracij je prepuščen uredništvu in ocenjevalcu Mihi Firstu, ki restavracije obiskuje nenapovedano.