Gostilna pr' Kopač: tradicija razprodanih miz in polnih krožnikov

Območje od Dolgega mosta proti Vrhniki in kar še nekaj destinacij proti osrčju Barja je dolgo veljalo za tipično zatočišče ljubljanskih in notranjskih jedcev, ki se niso bali malo močnejših porcij. Jedi so bile tradicionalno dobro pripravljene in kakopak bolj ali manj tipično slovenske. Pa gre pravzaprav za zelo različne zgodbe. Od "zgornjega Kirna", ki je iz povsem enostavne domače hrane brez velike filozofije pripravljal pravo umetnost, do njegove spodnjega sorodnika, ki je lokalno zgodbo v že zelo sofisticirani obliki prodajal ob zelo solidni vinski ponudbi, do Poka, ki se je že spogledoval z degustacijskimi meniji, ali Gorjanca, ki je iz furmanske postajal vse bolj moderna gostilna ...

Kot da bi govorili o času, ki je že malce za nami. In to v bistvu drži, čeprav omenjene gostilne še kuhajo. Toda zgodba Kopača na Brezovici se je od vseh omenjenih najmanj spreminjala, če odštejemo dozidavanje in nekaj malega (bolj ali manj uspešne) notranje in zunanje prenove. V Kopača pošten ljubljanski jedec ne glede na vse zaide nekajkrat letno. Sprijazni se z dejstvom, da gre za gostilno z "domačo hrano", po drugi strani pa mu je jasno, da bo cena dostopna in vsaj kak delček parkirnega prostora prazen.

Kot omenjeno, v štirinajstih dnevih smo obiskali lokacijo v centru Brezovice dvakrat ter pojedli in popili dovolj materiala za tale zapisnik, ki ga seveda začenjamo s ponujenimi aperitivi. Še vedno je na prvem mestu radgonska oblika penine, lahko celo rožnate barve, ampak ker namignejo na viljamovko in ekstremno dišeč tepkovec, ju človek sprejme, čeprav je to kar malce premočan uvod v zgodnjo večerjo. Prve minute so namenjene prebiranju obsežnega jedilnega lista in enega najmanj obsežnih vinskih vodičev. Če je na eni strani mogoče pojesti vse in še več (pečenice, krvavice, raca z mlinci in zeljem, žrebičkov hrbet, junčji medaljon s poprom ali postrv z blitvo, pa tudi karpači iz vsega kar leze in plava, kapreze, bograč, mineštra, ocvrt kozji olimski sir, da o polžih, žabah, gobah ter rezancih vseh pojavnih oblik in okusov niti ne govorimo; jasno, tu so še vsi zrezki, pečenke in krače, piščanci, pripravljeni tako ali drugače, in tudi ribe iz raznih voda; sledijo še sladoledi, sorbeti, gibanice in palačinke), je po drugi strani težko najti kaj dobrega med vinsko ponudbo.

A osebje je prijazno, uvidi naš okus in nam namesto odprtega cvička, refoška, štajerskega belega in vipavskega belega (karkoli se že pod to oznako skriva), ponudi nekaj ustaljenih buteljk in glava mize se odloči za Edija Simčiča. Duet – cuvee, ki je za sedemnajstkrat boljši od hišnega kaberneta, ki smo ga pili na naši predzadnji seansi. Za začetek smo se izognili sicer popularni žolci, ki jo v teh krajih tradicionalno pomešajo s čebulo in bučnim oljem. Namesto tega smo se navdušili nad velikim krožnikom hladnih dobrot s solidno divjačinsko pašteto, s tipičnim pršutom in bržolo ter zelo dobro divjačinsko salamo. Po hladnem napadu smo se lotili goveje in gobove juhe. Prva bi lahko dala več od sebe, z drugo smo bili kar zadovoljni, če ne drugega, zato ker je dala občutek, da za njeno pripravo ni bilo uporabljenih umetnih sredstev.

Mimogrede, kljub temu da je imel najbolj bolehen član omizja težave s pitjem, ker je jemal antibiotike, se je buteljka dueta hitro poslovila in naročili smo še eno, ki je pokrivala svinjske medaljone z mozzarelo, bučkami, paradižnikom in pestom, pa razmeroma klasičen biftek s tartufi in kar malce pretežko teletino s pršutom in artičokami. In če govorimo o pretežkih stvareh, ne smemo mimo sladkih jedi. Kremna rezina je bila večja od mize in je skozi okno štrlela na parkirišče. Skoraj polovica je je ostala. Kostanjeva rezina je bila sprejemljivejših dimenzij in boljšega okusa … Če odštejmo vino, smo zapravili nekaj več kot 25 evrov na osebo.

Povzetek

Kopač je klasična primestna gostilna, ki se ne sramuje svojega porekla. Porcije so klasično velike, jedi pa ob tradicionalnih poteh zavijejo tudi v Italijo in proti oceanom.

Vinska karta ni vredna omembe, a pod pultom se najdejo zanimive buteljke za razmeroma korektno ceno.

Ocena

Rubrika Ocenili smo ni plačana. Izbor restavracij je prepuščen uredništvu in ocenjevalcu Mihi Firstu, ki restavracije obiskuje nenapovedano.