Gostilna Jezero: brunarica, ki je gostilna postala

Ko pravimo, da so pri skupini Kaval nekdanji brunarici dodali svoj pečat, to pomeni, da imajo tudi nasitne tortice iz ljubljanske Lolite, krepke recepte za testenine iz centralnega Kavala pod Šmarno goro in vina Belica, ki jih na kozarec strežejo samo iz najcenejših steklenic. Ampak po vrsti, da ne bomo prestrogi ali bog ne daj krivični, do edinih oštirjev v naših krajih, ki v svojem delu iščejo zaslužek skozi sinergijo mnogih tudi zelo različnih lokalov.

Gostilna Jezero

Jezero 79 a, 1352 Preserje

Telefon: 01 363 14 40, 040 187 781

Kar je treba najprej omeniti, je dejstvo, da je Ljubljansko barje eden turistično najmanj izkoriščenih biserov Slovenije. Tam najdemo nekaj sijajnih mokrišč in ribnikov, eno najlepših, če ne najlepšo slovensko cerkev in rekordno število ptičjega živalstva. Za tiste, ki jim kondicija in čas ne omogočata obiskov tisočakov, pa je na Barju tudi nekaj hribov ali gričev, ki jih lahko osvojijo brez bazičnih kondicijskih priprav. Na Barju je seveda tudi nekaj lokacij za jedce, ki jih je treba obiskati, predvsem spodnjega Kirna in ekološko turistično kmetijo Trnulja.

Premalo? Prav zato smo se razveselili, ko je nekdanjo brunarico ob Podpeškem oziroma Krimskem jezeru zavzela naša vseprisotna gostinska veriga. Lokacija je namreč dobra, če vreme ni kislo, je tudi jezerce dobre volje. Čeprav trdijo, da ima na določenih mestih skoraj 60 metrov globine in ljudstvo pravi, da zna biti zelo nevarno. Kakorkoli, iz brunarice, ki je zdaj po imenu postala gostilna, je lep razgled na kraško jezero in miza dobrot lahko vtise samo še poboljša. V našem primeru takšnega stopnjevanja občutkov ni bilo, tudi zato, ker smo lokal poznali še od prej, ko je bil bolj kot kaj drugega picerija za okoliško mladež.

Naročili smo obe ponujeni hladni predjedi, torej narezek z olivami, kraškim pršutom in dvema različnima salamama, ki naj bi bili domači, pa sta bolj spominjali na čajno iz marketa. Ob mesninah je počivala še zanimiva pašteta s tartufi, ki se je na koncu izkazala za najboljšo jed večera, parmezan pa so, čeprav je bil najavljen v jedilnem listu, prinesli šele ob opozorilu. Na drugi strani mize smo si dali postreči še s karpačem, ki so ga popestrili z veliko dozo rukole (jasno, za volumen), mandlji in medeno omako. Obe porciji sta bili razmeroma majhni, je pa treba opozoriti, da je bil karpačo ob juhi edina goveja jed. Kot kaže, morajo učinke sinergije iskati pri piščančjem in svinjskem mesu.

Goveja juha s fritati in korenjem se je izkazala za govejo juho s tankimi rezanci in brez korenja, a bila je prava, takšna, kot smo si je tisto pozno in kislo popoldne želeli. V vsakem primeru je bila mnogo boljša kot pisana gobova čorba z mnogimi, komaj določljivimi vrstami zelenjave.

Naj povemo, da smo na začetku pili belo Medano, ki je ne gre zamešati z istoimenskim vinom Dušana Kristančiča, saj je šlo za komaj znosno vino iz kleti Belica. Ko so se začele mesne jedi, smo se poveselili z malo boljšim cabernet sauvignonom iz iste kleti. Pri glavnih jedeh naštejejo piščančji ali svinjski dunajski zrezek, burger Jezero in ocvrtega piščanca, za katerega se je izkazalo, da ga tisti dan ni bilo. Zato smo šli do konca in ob burgerju naročili lignje na žaru, ki sicer krasijo poglavje ribjih glavnih jedi.

Burger Jezero je pravzaprav nekoliko gumijast polpet, ki ga vtaknejo v bombico iz testa za pico in mu dodajo krepko porcijo ocvrtih krompirjevih rezin, zraven pa spada še paradižnikova omaka, ki malce spominja na mehiško. Lignji so prispeli malce prehladni, v spremstvu velikih kosov pečenega krompirja in rukole, ki je imela (kot vedno) nalogo zapolniti prazen prostor na krožniku. Za malce eksotičen okus sta poskrbeli tržaška omaka in žlica balzamičnega kisa.

Morda je treba na tem mestu poudariti, da je naloga gostilne ob jezeru nahraniti goste, ki nimajo hudo izostrenih okusov, zato naj omenimo, da imajo tako kosila kot široko ponudbo pic. Testenine, bojda po tradicionalnih zgledih starega Kavala, so v štirih različicah: testenine s puranom in pršutom ter smetanovo omako, njoki z jurčki in tartufi, rezanci z gamberi in šparglji ter špageti po bolonjsko. Pustimo idejo o tem, kako gredo skupaj vse omenjene sestavine in kje so konec jeseni dobili šparglje.

Lotimo se sladic, ki so več kot očitno prispele iz Lolite. Brez večjih ambicij smo pojedli mangolito (tortico iz čokoladne kreme z mangovo sredico) in lešnikovo torto, ponujali so še tiramisu, panakoto in razne palačinke. V vsakem primeru bi na sladicah, pa čeprav jih vozijo na Barje, veljalo graditi. Podobno je s krušnim pecivom, ki je bilo ena svetlih točk večera. In kaj nas je še prepričalo? Jasno, gostilna ima lep razgled in še nekaj, kar je bilo pravzaprav najlepše presenečenje – velik kamin, ki je med našim obiskom prijazno grel jedilnico.

Povzetek

Gostilna na solidni lokaciji, ki kljub novim začetkom že daje vse osnovne obrise obratovanja. Človek se ne more znebiti občutka, da na vsakem koraku varčujejo. In 25 evrov, kolikor vas bo stala večerja po naročilu, je za takšen lokal kar visoka cena.

Ob vinih iz kleti Belica imajo še nekaj odprtih slovenskih klasik (Haložan in cviček) ter radgonske mehurčke.

Ocena

Rubrika Ocenili smo ni plačana. Izbor restavracij je prepuščen uredništvu in ocenjevalcu Mihi Firstu, ki restavracije obiskuje nenapovedano.