Gostilna Francl: sodobna domača kuhinja

Tako kot v okolici vseh večjih slovenskih mest, imajo tudi Celjani svojo veliko gostilno, ki pa vseeno tako po izboru jedi kot po izboru vin sili nad povprečje.

1 / 4

Foto: Ana Kovač

2 / 4

Foto: Ana Kovač

3 / 4

Foto: Ana Kovač

4 / 4

Foto: Ana Kovač

Francla smo letos obiskali dvakrat, enkrat poleti, ko smo se v hudi vročini hladili na vrtu, in drugič jeseni, ko smo se slučajno zapeljali čez Trojane, pa je grlo postalo presuho in želodci preveč prazni za aktiven sprehod po naravi. Obakrat smo bili pri Franclu popoldne, opoldanski gostje so se že umikali večernim in ogromno parkirišče se je vsaj toliko izpraznilo, da smo lahko celo neuki šoferji gladko pospravili avtomobil v kot.

Redko prijazni natakarji, ki so oblečeni v nekakšne lokalne noše, so se kljub temu, da so se ob obeh naših obiskih v sobanah pripetile tudi zaključene družbe, hitro obrnili. Jasno – prej ko postrežejo gosta, več prodajo in s tem, vsaj v takšnih gostilnah, ni nič narobe. Morda bi se dalo urediti še kakšno stvar na vrtu, da ne bi bil preveč kičast in morda ne bi bilo slabo, če bi se malce posvetili interjerju, a večjih napak tudi v tem delu zgodbe ne beležijo, še posebej, če omenimo skrajno čista in urejena stranišča. Hrana? Nobenega dvoma ni, da gre za posodobljeno, a tipično slovensko hranilnico za velike količine. Ne bom omenjal slabših, a najboljša te vrste je po mojem mnenju zamejski Devetak in v tej smeri se poskušajo (zavestno ali nezavedno) gibati tudi pri Franclu. Če drugega ne, je dokaz pult s kozarčki, v katerih so dobrote, ki jih je mogoče kupiti in z njimi obogatiti domačo shrambo.

Francl, Celje Foto: Ana Kovač

V času našega jesenska obiska so ponujali dva degustacijska menija. Prvi je vključeval tudi vinsko spremljavo, a zdi se, da se razmeroma težka hrana ne poda rade volje na tako dolgo pot kot je poenostavljen slow food. Samo za občutek: gosja pašteta s kutinovo marmelado, fazanova juha s koruznim žlikrofom, telečje ličnice s porovim pirejem in korenčkom, medena račja prsa z brusnicami in še kostanjeva rezina z vaniljo. Pretežko, ne ... Kaj pa, če bi raje drugi meni: divjačinska pašteta s hruško in brinovim grisinom, pa petelinova juha z jetrnimi štruklji, pa krapi z volovim repom in korenčkova pena, pa še bio teletina z bližnjega Rifnika z bio ajdovo kašo in gobicami ... Cena nizka, porcije velike. Sliši se mamljivo, ampak na koncu smo si sestavili svoj, vseeno nekoliko lažji obed. Mimogrede je treba poudariti, da imajo pri Franclu vso izbiro tipično slovenske kuhinje, da ne bi izpadlo, da se trudijo samo z zloveščimi meniji. Piščanci, krvavice, pečenice, pa še kakšen fazan, da o ribah, ki plavajo v bližnjih vodah, niti ne govorimo, so pripravljeni za čvrstega in nepopustljivega jedca.

Mi smo šli pa takole: iz palete zajetnih hladnih mojstrovin smo izbrali savinjski želodec z gobicami in jezik v bučnem olju. Ob pomoči prijaznega domačega kruha, seveda (mimogrede, imajo tudi kot nož oster domač kis). Ker smo že vnaprej zaprosili za manjšanje porcij, so nam kolikor toliko ustregli tudi pri fazanovi in petelinovi juhi. Če za hip prekinem naštevanje: doslej omenjena hranila so bila pripravljena tako kot se spodobi in celo ne mala količina jetrnih štrukljev je dobila v petelinovi juhi smisel, ki si ga (priznam) nismo obetali. Kako se na tako mesno orientirani lokaciji obnašajo do vegetarijancev, smo izvedeli v polfinalu, ko so na krožnik (z nemogočim imenom jesensko brezmesje ali nekaj podobnega) pomešali izvrsten bučni narastek, špagete iz bučk in nekakšne sarme s piro. Redko zanimiva izbira, morda celo zmagovalka večera in rokavica, vržena v obraz solidno pripravljeni (pa tudi kar obilni) bio teletini z Rifnika.

Francl, Celje Foto: Ana Kovač

Mimogrede, ko smo ravno pri Rifniku – tudi bio Urbajsov Kerner, ki je iz istih krajev, se je točil tisto popoldne v kozarce in zaradi svoje sladkosti (čeprav gre za suho vino) ostal na mizi do sladice, čeprav smo vedeli, da imajo za sladko finale v kleti tudi izvrstne Ganglove sladkosti. Med desetinami sladic, kamor spada vse od palačink in cmokov do strjenk in borovničevih žepkov z orehi, smo se že razmeroma utrujeni lotili kostanjeve rezine in gromozanskih porcij bučnega ter jurkinega sladoleda. Obilno, nasitno.

Pretiravanje, nekaj je tudi ostalo. Hecno, da praktično nikoli in nikjer ne pretiravajo s šampanjcem, tartufi, staranim balzamičnim kisom ali s kakšnim dobrim letnikom Petrusa ali Gaje. Kakorkoli, za preživetje so nam ponudili žganico, ki jo pridelujejo iz dvainštiridesetih zelišč. Nekakšna tavžentroža, ki nas je spravila v boljšo voljo in v prepričanje, da je Francl korektna odločitev, še posebej v krajih, ki ob množici sodobnih trgovskih centrov kar kličejo po domačnosti. Ob cenah, ki brez vina navadno ne presežejo 25 evrov na osebo.

Francl, Celje Foto: Ana Kovač

Povzetek

Pri Franclu strežejo solidno domačo, lokalno ali kar slovensko hrano, ki jo ponavadi izboljšajo oziroma priredijo s svojimi recepti. Držijo se letnih časov in ni jih strah nekaterih za slovensko kuhinjo neobičajnih kombinacij.

Vinska karta je solidna, vinarji pravi, čeprav bi morda lahko, če recimo že imajo Urbajsa, dodali njegova konkretnejša vina. Kljub temu Slovenijo pokrivajo veliko bolje kot podobne gostilne po domovini.

Rubrika Ocenili smo ni plačana. Izbor restavracij je prepuščen uredništvu in ocenjevalcu Mihi Firstu, ki restavracije obiskuje nenapovedano.

Gostilna Francl Zagrad 77 3000 Celje telefon: 03 4296460 zaprto ob nedeljah
Rubrika Ocenili smo ni plačana. Izbor restavracij je prepuščen uredništvu in ocenjevalcu Mihi Firstu, ki restavracije obiskuje nenapovedano.

Sorodne vsebine

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Popularno

Vroči članki

Najbolj brano