Gostilna Čot: specialisti za kosila, malice in krofe

Težko je določiti, kateri dejavniki pomenijo konec gospodarske krize. Je to dejstvo, da na naših cestah spet opazujemo terenska vozila za 200 in več tisoč evrov? Morda konec krize rišejo podatki, da se stanovanja ne cenijo več, ali so morda dokaz gostilne, ki se spet vse bolj polnijo?

V nedeljo je bilo pri Čotu, na klancu v Pijavi Gorici, tako polno, da so nas, če že moramo jesti, poslali kar ven, na hladno, na vrt. Stisnili smo zobe in pri sedemnajstih stopinjah Celzija ob štirih popoldne zasedli utrujene stole pod streho vrta, ki podobno kot hiša potrebuje malce prenove.

Kosilo bomo, ni bilo dvoma. Za različico s svinjskim ali puranjim mesom zahtevajo 12 evrov, če vam je bolj všeč teletina, pa kakšen evro več. Pred napadom na ponujeni nedeljski meni smo se odločili še za "domači" narezek, ki ni v celoti zadovoljil: pršut, domača salama, košček solidne šunke, nekaj kisle paprike in sir, ki bi gladko izgubil boj z najosnovnejšo Mercatorjevo izbiro.

Tako se je začelo in če dodamo, da smo za kakšen evro dobili še deciliter belega, menda chardonnaya s Primorske, in nekaj vode, so bile stvari določene, še preden so se začele. Ampak nadaljevanje je bilo veliko boljše. Goveja juha je bila preprosta, takšna, kot mora biti, takšna, ki na nedeljska kosila privablja prebivalstvo, da se odtrga od praznovanja pred radiem, kjer predvajajo čestitke in pozdrave. Rezanci so bili čvrsti, ne razkuhani, napitek ravno prav slan in primerno krepak.

Mešana solata je napovedovala glavne jedi. In v skledici se je našlo vse, kar si človek izmisli. Pri Čotu namreč rek Manj je več ne velja. Jajce, fižol, zelje, zelena solata, radič, paradižnik in seveda koruza so imeli nalogo lajšati napad mesnin in prilog, ki je sledil. Na eni strani ocvrt puranov zrezek, na drugi kos ocvrte teletine in kos pečenega mesa istega izvora.

Mesnine pri Čotu so dobro pripravljene, a če pri hrani pričakujete določene moderne principe hranjenja, je bolje najti drugo lokacijo. Sledljiva, ekološka ali avtorska hrana so doma drugje. Meso obložijo z znatno količino praženega krompirja, velikim sirovim štrukljem in dolgočasno, skoraj okrasno kuhano zeleno-belo-oranžno zelenjavo. In mera je polna še pred sladico.

Zakaj to omenjamo? Ker je Čot zaradi krofov, po katerih slovijo, z leti postal slaščičarna, ki bližnji in daljni okolici ponuja preproste, a obilne sladice (palačinke, kremne rezine, kupe in sladolede). Ampak mi smo seveda poskusili krofe. Klasičen je bil ob spominu na trojanskega kar malce premajhen in morda tudi malo manj masten, krof z imenom Čot pa je nekaj povsem drugega.

Podoben je princes krofu in pomeni dokončen obračun z nemočnim jedcem, ki se po zaužitju sladkega obroka ne more več niti premakniti. Naj poenostavimo in povemo, da v bistvu navaden krof prerežejo na polovico in ga nabašejo s kombinacijo dveh okusov marmelade, brusnic, smetane in čokolade. Na vrh zapičijo še zobotrebec s svetlikajočo palmico.

Morda je na tem mestu treba reči, da je čudno, da ima ravno gostilna, ki slovi po krofih, ob (pustnih) torkih zaprto, po drugi plati pa to pomeni, da je posla dovolj in se jim podobno kot s prenovo objekta ni treba ukvarjati s podrobnostmi. Veliko bolje gredo v promet malice (enolončnica z mesom, golaž, vampi, pečenke, rebrca, nadevane prsi, kaneloni, sendvič s hladno pečenko …), ki so izjemno poceni. Čeprav je jasno, da tudi za nedeljsko kosilo skupaj s pijačo ne morete zapraviti niti 15 evrov po osebi. To pa je podatek, ki govori sam zase. Gostje, kot smo omenili na začetku, so več kot zadovoljni, pa čeprav je treba s parkirišča dokaj tvegano prečkati razmeroma oblegano magistralko Ljubljana–Kočevje.

Povzetek

Gostilna klasičnih slovenskih nedeljskih kosil in malic ob delovnikih. Goveja juha je izredna, tople mesnine so dobro pripravljene. Priloge so prebogate in nezanimive, pri hladnih jedeh bi lahko imeli več domišljije. Med sladicami izstopa nasiten Čotov krof.

Ponudba vin je široka, a neprepričljiva. Avtorji so neznani, je pa sauvignon z Bizeljskega, chardonnay s Primorskega, imajo še vipavsko belo, haložana, janževec, refošk in modro frankinjo.

Ocena

Rubrika Ocenili smo ni plačana. Izbor restavracij je prepuščen uredništvu in ocenjevalcu Mihi Firstu, ki restavracije obiskuje nenapovedano.