Ferreghini: tradicija peke mesa v kaminu

V Dolenjem je kar nekaj pomembnih vinsko-kulinaričnih lokacij, ki jih slovenski jedci (še) ne obiskujejo v večjem številu. Lahko bi rekli, da nas do Krmina in Rutarjev italijanska kulinarika še zanima, naprej proti Čedadu pa je zanimanja veliko manj. Gre pa verjetno tudi za to, da v teh krajih ni toliko slovenskih vinarjev kot južneje, gostilne pa običajno nimajo visokih ocen ne francoskih ne italijanskih vodičev.

Ferreghini smo obiskali, ker nas je zanimalo, kaj nosilci slow food gibanja, ki izdajajo vodnik Osterie d'Italia, trenutno postavljajo na visoka mesta, po drugi strani pa vas gostilna v Mirniku za razliko od večine italijanskih obratov pogosti tudi popoldne, kar nas je tisto soboto še posebej zanimalo.

Antica Trattoria Ferreghini

Localita' Mernico (Mirnik) 7 , Dolegna del Collio (Dolenje), Italija

Telefon: +39 0481 60549

Antica Trattoria Ferreghini, kot je njihovo polno ime, je velika zgradba, ki naj bi obratovala že od leta 1860. Jedlo naj bi se lokalno, poceni in dobro. Pa je bilo res tako? Recimo. Povsem gotovo je bilo to pri vinu. Vsa vina so od hiše, pridelujejo jih na kmetiji, le nekaj metrov stran, kjer ima vinograde tudi veliki Venica. In niti niso poceni. Steklenica kiselkastega sauvignona, ki smo ga pili, je bila 18 evrov, enako stanejo tudi tokaj, rebula in malvazija. Prosecco je po 15, cabernet franc po 18 evrov, preostala rdeča vina pa so še dražja. So pa zato odprta vina veliko cenejša.

Stroka je ob avtohtonosti, sledljivosti in kar je še modernih trendov pri gostilnah, napovedovala tudi cene obeda pod 30 evrov, kar se na koncu kljub pazljivi izbiri jedi ni zgodilo. Plačali smo skoraj 40 evrov na osebo, za kar bi streljaj stran čez mejo dobili gotovo več, morda pa tudi bolje. Belica, Aleks in Uroš Klinec, Kabaj … Pa še nekaj bi jih našteli, ki se bojujejo v isti kategoriji.

Pojdimo k hrani, ki so jo stregli v dveh velikih jedilnicah. V naši je prijetno prasketal kamin, ki se je pozneje spremenil v priročno peč, kjer so obdelali vse tople mesnine. Začeli smo s hladno ploščo, ki so ji dodali malce utrujen bel kruh, za katerega smo si skoraj upali trditi, da ni bil pečen na kmetiji. Verjetno pa niti pri kakem resnem peku. Kaj pa je bilo na plošči? Pršut je imel bojda toskanske korenine, močno začinjena domača salama je bila izredna, panceta in vratovina pa nista bili nič posebnega. Vse je bilo narezano zelo na tanko in vse je bilo prašičjega izvora. Nobenega sira, nobene okisane spremljave.

Morda smo iz naših krajev pri bolje ocenjenih lokalih (Skaručna, Kirn, Čompa …) navajeni na zanimivejše hladne krožnike, a so se zato pri Ferreghiniju, vsaj po našem okusu, bolje znašli pri testeninah. Recimo pri papardellah (zelo široki rezanci) z jurčki in pri izjemnih borovničevih špagetih, ki jih opremijo s hašejem divjega prašička, medtem ko za tiste najbolj pogumne skuhajo kostanjeve njoke z gobami in čokolado. Pestro, morda le malce preveč oljnato.

A gostje se pri Ferreghiniju zbirajo zaradi mesa na žaru. Jedilnica, ki se je okoli sedme ure zvečer začela hitro polniti, je zaradi našega zgodnjega prihoda že zadišala po mesu, ki so ga obračali na železju ob ognju. Možnosti je pravzaprav veliko, v kaminu spečejo, kar hočete: faraonko, račko ali različne kose govedine. Odločili smo se za račko in cuberoll, za prilogo pa po priporočilu vzeli gratiniran pražen krompir in kuhano mešanico špinače in cikorije.

Meso, kot že omenjeno, pripravljajo v kaminu v jedilnici in gostje lahko gledajo ves postopek peke (in nalaganja drv). Naši rački so naknadno dodali nekaj rukole in balzamičnega kisa, velikemu kosu govedine pa zgolj balzamični violinski ključ, ki je tudi grb gostilne.

Pri sladicah bi se morali bolj držati navodil, ki v prvo vrsto postavljajo jabolčni zavitek. A smo se mu mirno odrekli. Prepričali so nas, naj vzamemo mont blanc, razmeroma povprečno kostanjevo-čokoladno torto z obilico smetane, za povrh pa smo se lotili še kosa gubane, oblite z močno slivovko. Zanimivo bi bilo slišati, ali pri Ferreghiniju vedo, da gre za slovensko jed. Zdelo se je, da ne.

Povzetek

Gostilna, ki naj bi gojila tradicionalne lokalne recepte, ponuja veliko mesnin, nekaj testenin in sladic. Brez velikega zapletanja in modrovanja.

Na vinski karti imajo samo svoja vina, buteljke belih vin so okoli 18 evrov, rdeča so še nekaj evrov dražja, vina iz špine pa so po manj kot evro na kozarec.

Ocena