Dražgoški kruhki, dediščina, ki izginja (foto in video)

"Ko sem bila majhna, je za Miklavža k hiši prišla ženska z velikim košem in mama je vedno kupila medene palčke za otroke in medeno fajfo za očeta," se spominja Cirila Šmid iz Železnikov. To je njen najlepši spomin na dražgoške kruhke: "Kruhki so naša zgodovina in tradicija, ki izhaja iz 18. stoletja, zdaj pa izginja."

Gospa Cirila je ena redkih, ki še izdelujejo dražgoške kruhke. Medene kruhke so sicer začele delate nune, sprva klarise, nato uršulinke, zato so jih nekoč imenovali nunski lect. Meščanska dekleta so se učila, a tega nato doma niso smela delati, tako da so ji lahko prodajale le nune. "Tudi nune so morale od česa živeti," se je zasmejala gospa Cirila.

Medena srca vredna kot prstan Po vojni je doma ostalo veliko žensk, ki so svoje družine preživljale z izdelovanjem kruhkov za praznike. Največ so jih podarili za Miklavža in za svete tri kralje, ko so pred cerkvijo prodajali medene srčke, fantje pa so jih kupovali dekletom. Tista, ki jih je imela največ, je bila najbolj srečna. "Kruhek je bil vreden toliko kot prstan. Kruhki so bili res dragoceni, saj je bil med drag. Delali so jih le za praznike. Za obhajila, za veliko noč, večinoma za cerkvene praznike," se spominja.

Kruhkov nekoč niso hranili, vse so pojedli: "Bili so boljši kot potica in vse so pojedli, nič jih niso hranili."

Zato je bilo pomembno tudi, da so bili dobri. Kruhki gospe Cirile se v ustih kar topijo, okus medu pa na usta nariše nasmeh. "Nimam nobene skrivnosti, povezane z izdelovanjem kruhkov, a testo bo ostalo skrivnost," se je zasmejala.

Skrivnosti testa in medu Kljub vsemu je izdala, da uporablja le cvetlični, gozdni in hojin med. "Pazim, da je med, ne sladkor. Če dodajo sladkor, to hitro ugotovim v testu, ker ne postane svileno. Testo pa nikakor ne bo dobro iz trgovinskega medu, ker ima preveč dodanega sladkorja," je razložila skrivnost medu.

Med zdaj prepozna tudi po okusu in otipu. Če ga potegnete s prstom, mora nastati lepa nitka, če je dodan sladkor, se nitka pretrga.

Ne uporablja akacijinega in kostanjevega medu. Prvi je presladek, drugi postane grenak. Namesto pecilnega praška uporablja jelenovo sol. In recept je res preprost, a skrivnost je v mešanju. "Ne smete ga gnesti kot za kruh, temveč ga vlečete kot za vlečeno testo." Testa ne pusti počivati, temveč ga takoj oblikuje.

Stroga učiteljica Cirila Šmid se je za izdelovanje kruhkov odločila, ker jih je njen sin oboževal: "Rekla sem si, da sem dobra v ročnih spretnostih in da se bom naučila tudi izdelave dražgoških kruhkov." Ne le naučila, postala je prava mojstrica, pravzaprav ena zadnjih mojstric izdelovanja dražgoških kruhkov.

Prvo znanje je osvojila na tečaju, ki ga je v šoli organiziralo turistično društvo. Tam je svoje znanje pokazala Dobretova mama iz Dražgoš, ki je slovela kot odlična poznavalka kruhkov. "Prinesla je moko in med ter rekla: 'Stresite to v skledo in zmešajte.' To je bilo vse. Vse smo morali sami, ona pa nas je kritizirala." Ko je videla, da ima Cirila talent, ji je kljub vsemu malo pomagala. Na tečaju je naredila lipov list, srce, majolko in fajfo. "Prvič mi je res uspelo, potem pa pol leta ne, tako da sem veliko moke in medu zmetala stran."

Do večine znanja se je tako prikopala sama, s preizkušanjem.

Vrvice in spretni prsti In potem smo šli v njeno malo delavnico, ki jo ima kar v stanovanju. Tam nastajajo njeni dražgoški kruhki. S časom je ugotovila, da če testo gneteš dlje, postano belo in nato je s tem izdelovala dekoracijo. Tradicionalno so okraski le cvetlice, ona pa je začela izdelovati še planike in nageljčke. Priljubljeni so tudi ptički, predvsem za poročne kruhke. S testeno vrvico pa lahko tudi izpiše verze. Poleg tradicionalnih srčkov veliko kruhkov naredi po naročilu, največkrat za poroke ali obletnice: "Vse mogoče sem že naredila, od radovljiške Micke in Janeza do Loškega gradu, kitaro, vse vrste živali in res velika srca."

V delavnici spretno oblikuje. Testo je res kot plastelin, z lahkoto se oblikuje v vrvico. "Na A morate imeti prste, gre lažje," pravi mojstrica. Navadno na dan naredi po eno veliko srce. Z leti prakse že vidi, kje bodo na srcu rože, kako se bo prepletla vrvica. "Preden sem se naučila izdelati vse rožice, je kar trajalo," se spominja. Zdaj spretno naredi planiko. "Deset korenčkov, deset borovnic, takole jih oblikuješ ..." je razlagala in kazala. Izpod njenih prstov res vse deluje preprosto. A vse so praksa in izkušnje.

Kruhkov se ne peče, bolj se jih suši. "Eno uro so v pečici na nizki temperaturi." Potem se jih še premaže z medeno vodo, da se svetijo.

Dediščina, ki izginja Največ kruhkov naredi po naročilu. Včasih gre na kakšen sejem, a za kruhke ni več toliko zanimanja. "Kriza je udarila tudi po medenih kruhkih. Če ni hrana, ljudje skoraj ne kupujejo več." Medeni kruhki pa sicer so hrana, zelo dobra medena hrana za želodec in srce.

Gospa Cirila sicer z veseljem pokaže svoje znanje tako v šolah kot na prireditvah, tudi doma pokaže, če koga zanima. Kar zadeva nadaljevanje izdelovanja dražgoških kruhkov, pa je pesimistična. "Sem in tja še kdo dela kruhke, znanje je še, a ostane doma. Kdo ve, ali bo ta tradicija izumrla. Bojim se, da bo res tako," razmišlja.

Nekateri otroci v Poljanski in Selški dolini kruhke še dobivajo za Miklavža, fantje pa jih ne podarjajo več dekletom. "Res redko se zgodi, da fant izvoljenki še podari medeno srce, izpodrinil jih je ameriški kič za valentinovo," je dejala Cirila Šmid.

A morda bi se kakšnemu dekletu hitreje ogrelo srce, če bi dobilo umetelno ročno izdelano medeno srce.