Četrtek, 7. 3. 2019, 4.03
5 let, 1 mesec
Draga di Lovrana: nova hrvaška zvezdica nad Opatijo
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
2,44
Kvarnerski turistični delavci že nekaj časa stavijo tudi na prestižnejše restavracije, kot so Bevanda, Navis, Kukuriku, Johnson ... Trenutno je najvišje med njimi – tudi dobesedno – Draga di Lovrana.
Povsem logično je bilo, da bodo Michelinovi ocenjevalci, ki jih plačuje hrvaška država, slej ko prej morali podeliti zvezdico tudi lokalu nad Lovranom. Pa ne samo zaradi spektakularnega razgleda na Kvarnerski zaliv, ampak tudi zaradi zanimive, za jadransko gostilno samosvoje ponudbe.
Draga di Lovrana
Cesta za Lovransku Dragu 1, 51415 Lovran, Hrvaška
Telefon: +385 51 294 166
Izvrstna ustvarjalna kuhinja je bila po našem mnenju glavni razlog, da so ob 360° in Pelegriniju v Dalmaciji, Monteju v Rovinju in Noelu v Zagrebu na zemljevid zvezdic postavili tudi restavracijo, ki deluje v okviru prenovljenega hotela, katerega začetki segajo v začetek prejšnjega stoletja.
Draga di Lovrana ima nedvomno enega najlepših razgledov na Jadranu.
Mimogrede, če boste v tistih krajih jedli, je pametno tam tudi prespati, saj so številni ovinki v dolino izredno zahtevni. Je pa pot domov za tiste, ki se bojijo duhov, skoraj nujna, saj v hotelu ponoči menda straši. Pa kaj potem, sobe niso grozno drage, zunaj najvišje sezone dve osebi prespita in zajtrkujeta za manj kot sto evrov.
Medtem je treba za izredno dolgo, skoraj predolgo večerjo z devetimi hodi odšteti 86 evrov po osebi. Ko govorimo o tem, da se preveč vleče, ciljamo na to, da so degustacijo stregli kar štiri ure in pol – odločno predolgo. Imajo premajhno kuhinjo, premalo natakarjev, kar je v zadnjem času na Hrvaškem eden kroničnih problemov, ali se jim preprosto zdi, da mora biti takšna večerja maratonska?
Na začetku na kozarec ponudijo dve peneči vini, Tomčevega Diplomata in Šemberjev rosé, kar se zdi za takšno raven gostinstva skoraj premalo. Šampanjca na kozarec ni v ponudbi. Lahko bi se opravičevali, da ponujajo zgolj lokalne napitke, a kaj ko to ni res, saj pri vodah s tem nimajo težav in točijo San Pellegrino ...
Tudi na splošno je vinska karta slabši del ponudbe v Dragi di Lovrana, celo med istrskimi vini bi lahko našli veliko več, preostanek Hrvaške in sveta pa sta tako slabo pokrita, da si niti nismo upali odločiti za vinsko spremljavo, ki ob devetih jedeh nanese konkretnih 60 evrov. Na osebo, seveda.
Začeli smo s pitno malvazijo Sonet družine Dobravac, enim boljših vin večera, ki so ga postregli na kozarec. Nato smo naredili hudo napako, ko smo malvazijo prehitro zamenjali s steklenico belega pinota Roxanich, ki se je izkazal za povsem prazno vino. A na srečo so se začele vrstiti avtorske jedi izpod peresa mladega kuharja, ki prihaja s Krka.
Pozdravi iz kuhinje: spredaj arancini s hobotnico, zadaj soljeni inčuni in pastinakova panakota z vloženo redkvico
Iz kuhinje je pozdravil z arancinom muškatnih hobotnic, panakoto pastinaka z vloženo redkvico in čipsom zelene ter soljenim inčunom s peteršiljevo kremo in krekerjem na zeleni solati. Trije pozdravčki so želeli tudi povedati, da lastniki restavracije in hotela večino poslov naredijo na Jadranu, kjer njihove ladje lovijo morski živelj.
Prva uradna jed degustacije je bil karpačo škampov, ki so jih menda izlovili tisti dan. S konkretno porcijo svežih repkov so se odlično ujeli limonov gel, peteršiljeva krema in paradižnikov konkase z omako zelene solate.
Karpačo škampov
Konkretna jed je bil tudi tatarski biftek, ki ga sestavijo malce po svoje: meso je pomešano s koščki zelenega jabolka, nato ga ovijejo v rostbif in postrežejo z jabolčnim čatnijem in novimi "pikicami" – tokrat hrenovimi in drobnjakovimi.
Tatarski biftek v rostbifu
Nato je bilo že jasno, da se bodo skozi večerjo izmenjavali okusi morja in celine. Prispela je namreč kocka osliča, ki so jo popestrili s koromačem v soku rdeče pese in pomarančnim kaviarjem, za dodatno dimenzijo okusa sta poskrbela dehidrirano oljčno olje in krema alg. Naslednja mestna etapa je bila telečja jetrna pašteta, ki jo spremljajo gel lovranske češnje (ob kostanjih so češnje tamkajšnji najpomembnejši pridelek), lešnikov drobljenec in 25-letni balzamični kis.
Oslič ...
... in telečja jetrna pašteta
Pašteta je na neki način zaključila ritem predjedi, ki so nedvomno navdušile. Obetavni kuhar ima izjemen občutek za kombinacije okusov in bi lahko z enakim ali podobnim programom razveseljeval v boljših restavracijah po vsem svetu. Problem pa so vina in tudi prezračevanje – restavracija ima krasen kamin, zaradi katerega pa je bila jedilnica preveč zadimljena, povsem dimljeni smo bili ob koncu večerje tudi mi.
Po Roxanichu smo želeli spiti še nekaj istrskega rdečega in smo spet kar preveč naivno naročili Claijev rdeči, oprostite, črni Ottocento. Lahko bi rekli, da mu letnik 2014 ni ravno uspel. Pozneje, ko smo še enkrat pogledali vinsko karto, smo ugotovili, da bi bilo najbolje naročiti Jakončičevo belo in pozneje rdečo Carolino (najdražji vini na vinskem listu), a kaj ko smo hoteli podpirati lokalno kapljico.
Skat v tempuri
Nazaj k hrani. Peta jed je bil skat v tempuri. Kos zahtevne ribe je kuhar perfektno očistil in ocvrl, ga položil na blitvo in krompir ter začinil s tremi okusi: česnovo kremo, peteršiljevo omako in beurre blancom, masleno omako z belim vinom.
Po zapovedanem ritmu je potem zakikirikal kopun na tri načine: v raviolu, v ocvrtku in kot čips iz zapečene hrustljave kožice. Za kislino je poskrbel zelen paradižnik, za sladkobo rozine.
Kopun v raviolu, kopun v ocvrtku in kopunova zapečena koža
Glavni jedi sta bili dve, tudi v tem primeru morska in mesna. Najprej je prispel file morske lastovice, ki so ga najprej pokuhali na nizki temperaturi, nato pa zapekli na maslu. Priložili so mu v vinu mariniran češnjev paradižnik, neverjetno poln okusa, in dimljene klapavice, v posebni posodici pa so prispeli še vlivanci - pravijo jim kapavci - s klapavicami in paradižnikom. Bogata, okusna, kot šesta v vrsti tudi zelo obilna jed.
Morska lastovica ...
... in "kapavci" s klapavicami
Ko smo že skoraj omagali, so nas potolažili z zadnjo mesno jedjo, ki je bila verjetno najmanjša tisti večer. Na mizo je prispel kos jagenjčkovega hrbta, meso je bilo, jasno, s Cresa. Dodali so mu grahov pire, krompirjev ocvrtek in sladko ožgano korenje ter vse skupaj polili z omako jagnjetine.
Jagnjetina s Cresa
Človeku gre kar težko z jezika, a najboljše vino večera je bil, presenetljivo, Korlatov sladki merlot, ki je spremljal sijajno predsladico: kremo lovranskega kostanja s kandirano pomarančo, omako iz bele čokolade in z mandarinovim gelom. Res odlična kombinacija je kar preglasila glavno sladico - solidno čokoladno kremo s pozlato, spužvo domače mete in jagodno kremo.
Prva sladica je bila bolj okusna ...
... druga pa lepša.
Povzetek
Draga di Lovrana je zelo dobra restavracija, v kateri kuha briljanten kuhar z odličnimi idejami, ki sestavin ne uničujejo, ampak jih zgolj poudarjajo. Polovica jedi je povezanih z morjem, polovica s kopnim.
Vinska karta je majhna, neprepričljiva, celo tisto nekaj malega, kar je napisano, ne drži nujno. V glavnem imajo vina Istre, nekaj hrvaških vinarjev, iz tujine pa samo tri šampanjce, podveršiča, tri toskance in dva jakončiča. Hišna vina prispeva Agroprodukt iz Pulja.
Ocena
Rubrika Ocenili smo ni plačana. Izbor restavracij je prepuščen uredništvu in ocenjevalcu Mihi Firstu, ki restavracije obiskuje nenapovedano.
