Zmaga opere nad harmonikami in ednine nad množino

V razglašeni dvorani Stožice se je pod voditeljsko taktirko ne tako dinamičnega dua Poles-Valič zaključil še drugi izbor najbolj talentiranega med slovenskimi talenti. Če smo lani gledali boj med sedemletnico, ki je pela o tem, kako je "ona ženska, on pa njen moški", ter Majo Keuc, ki še vedno velja za nekakšno moralno zmagovalko prve sezone iskanja slovenskih talentov, se je letos za zmago pomerilo kup harmonik in sramežljiva gospa z nič kaj sramežljivim glasom. Tokrat ne bomo prebirali moralnih zmagovalcev – ena, pevka Martina Šraj, je obtičala že v polfinalu - Julija pa je za favoritinjo veljala že od vsega začetka, in sodeč po odzivih na medmrežju si je celotna Slovenija malce oddahnila, ko je opera vendarle premagala harmonike. No, za oba "superfinalista" so tako ali tako glasovali izključno ljudje prek televotinga z nič kaj prijazno tarifo skoraj dveh evrov za klic, žirija pa je več kot odlično odigrala vlogo na dušo pihajočega okraska. Maratonska finalna oddaja, ki je kljub trem uram in pol iz razglasitve dveh finalistov do zmagovalca odbrzela s prav antiklimaktično hitrostjo, je sicer v Stožicah združila deset finalistov, vendar je bilo večini že vnaprej jasno, da so tam – tako kot žirija - zgolj za okras. Plesalci tako ali tako nimajo realnih možnosti za zmago, čeprav so očitno zelo priljubljeni, skupinski nastop pa je bržkone tudi tisti, ki je zmage stal Harmonikarski orkester Pustotnik – glasovalec pač lažje potegne z nežno svetlolaso damo, ki ima za seboj še tragično zgodbo (dodaten plus organizatorjem, ki sploh niso omenili smrti njenega moža), kot pa s štiridesetimi brezimnimi obrazi za harmonikami. Da, tudi če smo po vseh kriterijih prej harmonikarski kot operni narod, kar sploh ni nič slabega, prav nasprotno. A s harmonikami smo obkroženi že od malega, medtem ko opere večina slehernikov ne razume in jo gleda z nekakšnim strahospoštovanjem. Tudi zato jo morda lažje prepoznamo kot talent, kot izjemen dosežek, ki ga je treba nagraditi.

A ne slepimo se, da so pri šovu v ospredju talenti. Ocenjevati talent je že samo po sebi nehvaležno delo – kdo lahko presodi, koliko plesne točke je stvar talenta in koliko vaje? Pri komercialki so ocenili, da lahko seme od plevela učinkovito ločita dva Branka, sveže pobarvani Kastelic in sveže nasmejani Čakarmiš, ter v Slovenijo poročena britanska glasbenica Lucienne, ki je doslej že postala znana kot "Googlov prevajalnik na dveh nogah". Čeprav smo kolektivno alergični na lomljenje jezika, moramo priznati, da znanje slovenščine ni kar tako in navkljub vsemu je bila polomljena izgovarjava gospe Lončina resnično še najmanjši problem.

Celo Čakarmiš, ki je znal pogosto zavzeti pozo nekakšnega slovenskega Simona Cowella, je bil med finalno oddajo poln hvale in navdušenja. Vsi so bili čudoviti, krasni, fenomenalni, vsak tretji je pri Lucienne poskrbel za "kocinjenje", vsak drugi je bil prava zgodba o uspehu, eden se je kljub resni potrebi po ortodontu menda ponašal s hollywoodskim nasmehom, vsak četrti je imel kljub rosnim letom že karizmo (ker je to očitno nekaj, kar vzgojiš z leti), čisto pri vsakem pa so poudarili, da bi lahko bil zmagovalec. Ne, kaj res? Saj je vendar v finalu, možnosti za zmago ima – hm, ugibajmo – 1 proti 9?

Žiranti so kar tekmovali med seboj v količini izrečenih puhlic; prizanesljivo sploh ne opiše njihove nadležne navdušenosti nad vsem in verjetno bi bili paf, tudi če bi nekdo kolcnil na odru. To pravzaprav ni nič čudnega, oddajo so vendar pripeljali do finala in kakršnakoli kritika, tudi utemeljena, bi lahko vplivala na glasovanje občinstva. Zadeva še zdaleč ni preprosta.

Kakorkoli že, ne nazadnje govorimo o oddaji, ki ima že v osnovi rahlo zgrešen koncept. Talenti, ki jih ne moreš zapreti v kalup pevcev in plesalcev, morajo izstopati še trikrat bolj, da se sploh lahko merijo z drugimi, na slabšem pa so tudi plesalci (pa ne samo zato, ker je bil režiser nesposoben ujeti njihove točke). Nastopi so med seboj pač neprimerljivi in glede na število odličnih plesnih skupin, ki se jih je predstavilo v prvi in predvsem drugi sezoni talent šova, smo več kot zreli za ločeno oddajo, v kateri bi tekmovali zgolj plesalci. Zakaj delati sadno solato iz nekompatibilnega sadja? Aja, zaradi večjega zaslužka, saj res.

S svojimi težavami so se sicer soočali tudi pevci, saj se je pregovorno neakustična dvorana znova izkazala s svojo neprimernostjo. A na koncu so bili bržkone zadovoljni vsi, Slovenija je dobila nov talent, ki mu ne more nič očitati, lanskoletna zmagovalka je končno našla primerno pesem za svoja leta (Somewhere Over the Rainbow) in pridno reklamirala svoj prihajajoči album, pesem je predstavila tudi Maja Keuc, Vid Valič je obdržal svoj čop, komercialka je vse skupaj zagotovo več kot dobro unovčila, ljudstvo pa bo kmalu dobilo kakšen nov resničnostni šov, ki bo skrbel za spontani vžig družabnih spletnih strani. Prava družinska zabava za vse generacije.